Priložnosti planote

O razvoju Banjške in Trnovske planote je bilo v zadnjih desetletjih napisanih že na tone študij, konkretno izpeljana pa bolj ali manj nobena, zato ostaja planota velika neizkoriščena priložnost na Goriškem. V prvi vrsti na področju turizma, ki je nekoč že cvetel in bi lahko bil vzorčni primer za bližnjo in širšo okolico, a še vedno zgolj stopica na mestu. Domačini in tisti, ki tam delajo, se bolj ali manj uspešno trudijo oživiti dogajanje, na nek način vlečejo voz naprej. Vedo, da območje ne more tekmovati z globalno znanimi in z milijoni promocijskih evrov podprtimi, a ima po drugi strani močan adut: naravno, neokrnjeno okolje, številne zanimivosti in tipične lokalne produkte.

Prav slednji so že dolgo časa eden od bolj prepoznavnih, nekateri celo zaščitnih znakov. Zelišča, siri, mlečni izdelki in med s planote so se med ljudmi že utrdili in presegli ozko lokalne okvire. Kupujem domače je uveljavljen slogan, za vse več ljudi življenjski stil. V poplavi globaliziranih produktov, ki kupce vabijo predvsem s ceno (tako, ki ima za vejico zapisanih tistih znamenitih 99 centov), so tipični izdelki alternativa. Ne le za kupca. Na območjih, kot je Banjška in Trnovska planota, prav tako za proizvajalca in domačina - dobavitelja. So dodana vrednost, ki pripomore, da se območje razvija, a hkrati ohranja in celo poudarja svojo identiteto.

Zadnji primer, ko sirar v Lokovcu ne zmore več stroškov in bo, če se ne bo našla rešitev, prisiljen zapreti sirarno, podobno se utegne zgoditi še s kozjerejo nad Grgarjem in morda še čim, je obroben. In hkrati ni. Planota, ki po zaslugi truda domačinov in tistih, ki tam delajo in jim ni vseeno, že mnogo ponuja in bi lahko še bistveno več, z vsako podobno zgodbo (če se slabo konča) izgublja. Priložnosti ne rastejo kot plevel za vsakim vogalom. In tiste izgubljene se težko vrnejo. Planota si že dolgo zasluži pisati čim več zgodb s srečnim koncem. Na vseh področjih ...