Priložnostv krizi

Bilo bi preveč ceneno in populistično, da bi primorski in slovenski šport v iztekajočem se letu kovali v zvezde in mu pisali bajke. Za to dejavnostjo je naporno in nič kaj veličastno leto, čeprav so bila usta vseh na raznih podelitvah priznanj ob koncu leta polna hvale in nepozabnih uspehov.

Ti so seveda bili, kar je bilo opazno tudi na včerajšnji 36. podelitvi priznanj najboljšim primorskim športnikom. Cvet primorskega športa je mlad, uspešen in (ne nepomembno) lep, a bo kljub temu leto 2011 ostalo v spominu tudi po kolapsu nekaterih paradnih konjev primorskega športa. Po njem je udaril rep gospodarske krize, kateremu so se pridružile institucije lokalnih skupnosti, ki so zmanjševale izdatke za šport, napoveduje pa se tudi zmanjšanje financiranja s strani države. Tako so brez članskih ekip, ki predstavljajo najbolj izpostavljeno ogledalo uspešnosti kluba, ostali v ajdovskem nogometu, novogoriški košarki, izolskem ženskem rokometu, sežanski košarki, ajdovskem rokometu ... Vsi po vrsti so se nekoč spogledovali celo s profesionalizmom! Tudi primorskih športnikov z izpolnjenimi olimpijskimi normami (7) je v tem času manj kot pred nekaj leti.

Krilatico, da je kriza tudi priložnost, pa so v športu najbolje ponazorili rokometaši Cimosa. Čeprav z zmanjšanim proračunom so izkoristili še večje težave Gorenja, Pivovarne Laško in španskih ter drugih klubov in se zavihteli prav pod vrh svetovnega klubskega rokometa.

Kako pojasniti staršem, da v klubu njihovih otrok zaradi visokih stroškov ne bo več članske ekipe, da bo ekipo starejših dečkov namesto usposobljenega diplomanta fakultete za šport vodil kar eden od staršev, da zaradi zvišanja najemnine telovadnice ne bodo več trenirali trikrat, temveč enkrat na teden? Kako? O tistih, ki se niso zadovoljili z odgovorom, da je pač treba potrpeti, bomo čez pet ali deset let še slišali, športne ambicije onih drugih pa bo pokopal krizni čas ali bodo svoje cilje uresničevali na drugih, lažjih področjih življenja.