Primer Kangler

Po črki zakona ima Franc Kangler prav. Prej bi mislili, spoštovani elektorji, zdaj je, kar je. V zakonu o državnem svetu so nanizani razlogi, zaradi katerih nekdo ne more postati svetnik oziroma mora s te funkcije odstopiti, in nezadovoljstva občanov ni med njimi.

Reakcija državnih svetnikov, ki predstavljajo lokalne interese, da so se o ta hip najbolj osovraženem Slovencu hoteli izreči na tajnem glasovanju, je bila razumljiva. Potrditi Kanglerjev mandat bi bilo za politično desni del državnega sveta pragmatično, saj bi Kangler temu političnemu polu prispeval svoj glas. Vendar pa bi župan, ki bi si upal javno podpreti Kanglerja, tvegal proteste tudi pod oknom svoje pisarne.

Razumljiva so bila tudi prizadevanja predstavnikov interesnih skupin, da bi glasovali javno in se tako prikupili državljanom. Pred letom ali dvema je bilo vse drugače, danes je pač treba svojo predanost etiki in morali dokazovati tako, da si proti Francu Kanglerju.

Problem Kangler ni od včeraj, čeprav je šele včeraj postal sporen. Njegovo oklepanje najprej županske, zdaj svetniške funkcije v prepričanju, da pravico do političnega položaja lahko izgubi šele, ko je pravnomočno obsojen, je že nič kolikokrat viden način obnašanja v slovenski politiki.

Deloma gre takšno obnašanje razumeti, kajti javnosti doslej (namenoma?) nihče ni vzgajal v duhu, da mora odstop funkcionarja razumeti kot njegov poskus pristojnim institucijam omogočiti neodvisno preiskavo očitkov. Odstop se v Sloveniji razume kot priznanje krivde. Tudi količina političnega zgražanja nad etičnimi in moralnimi prestopki funkcionarjev doslej ni bila enaka za vse prestopnike, zato se Kangler, ki je med prvimi doživel veliki preobrat, počuti kot žrtev.

V bistvu ima prav. Zakaj bi se moral počutiti kot izjema, ko pa pooseblja doslej veljavno pravilo? Zakaj njegovi dosedanji kolegi kažejo nanj kot na težavo, ko pa je le ogledalo slovenske politike?