Primorska po Primorju

Med podjetji, ki so v lanskem letu ustvarili največ čiste izgube, so kar trije primorski velikani. Dva od treh uvrščenih na črno lestvico sta gradbenika. Statistika do primorskega gospodarstva že nekaj časa ni ne vem kako radodarna. Bolečina rdečih številk je še toliko večja zaradi dolgoletne pregovorne gospodarske uspešnosti slovenskega zahoda.

Stečaj Primorja, ki je več kot očitno pred vrati, tej bolečini daje obraz. Jo iz območja tabel in padajočih krivulj postavlja pod slepečo svetlobo vsakdanje, konkretne resničnosti.

Umiranje Primorja boli. Prvič zaradi nevzdržne agonije, prekinjene z jalovimi upanji: da bo država reševala zadnjega velikega gradbinca v državi, da se bo družba okrepila z donosnimi posli v tujini in, nazadnje, da bo enigmatični tuji bogataš izvedel čudežni trik.

Drugič zaradi nezaslišanega manipuliranja, sprenevedanja, prelaganja odgovornosti in lahkotnega odločanja v igri, ki so se jo šli vsi: lastniki, politiki in banke.

Ter tretjič zaradi vprašanja, kaj stečaj Primorja napoveduje za našo gospodarsko prihodnost. Mu bo sledil še Kraški zidar? Bodo začela padati srednja in majhna gradbena podjetja? Bo zaradi zidarske epidemije klecnil Salonit? Bo Primorska postala dežela praznih stanovanj, odprtih gradbenih jam in gradbišč, ki jih bosta počasi zaraščala robida in plevel?

Primorci so bili že v šoku zaradi nenadnega in neslavnega propada Mipa, kjer stečajni postopek še teče, še vedno pa stoji kazenski postopek zoper nekdanje vodilne. Skrbelo jih je odpuščanje v Iskri Avtoelektriki, ki je trenutno v dobri kondiciji. Bali so se zaradi rdečih številk v Hitu, kjer zdaj ponovno bijejo plat zvona in opozarjajo, da brez znižanja davčne obremenitve ne bodo zmogli. Jezili so se zaradi nasedlih naložb Intereurope, ki še vedno k tlom vlečejo ne le logista, ampak tudi Luko. V zgodbah velikih je veliko potencialnih katastrof. Se bo našel kdo, ki jih bo znal preprečiti?