Primorska za vedno

“Nikoli več ponižani in razžaljeni,” je misel pisatelja Borisa Pahorja, na katero je režiserka Katja Pegan naslonila današnjo proslavo v Lipici. Z njo obeležujemo kar štiri dogodke: poleg 66. obletnice vrnitve Primorske matični domovini, zaradi katere je 15. september državni praznik, še tri jubileje: ustanovitev IX. korpusa, Prekomorskih brigad in Skupnosti partizanskih učiteljev.

Z izjemo takratnih udeležencev postajajo večini ostalih Primorcev in Primork to čedalje manj pomembne stvari. Kaj bi s preteklostjo, rečejo mnogi. Živeti je treba za prihodnost. Toda zgodovina je že neštetokrat dokazala, da brez preteklosti ni prihodnosti. In vsak narod, ki želi obstati, se mora prav s pomočjo takih zgodovinskih dogodkov vsako leto znova vprašati, ali sledi njihovemu izročilu.

Kje je torej Primorska 66 in 70 let kasneje?

Meja je mirno obstala tam, kjer je bila dogovorjena, na njej na srečo ni več železne zavese in mnogo pogosteje kot sredstvo razdvajanja je povod za povezovanje in vsestransko plodno sodelovanje.

Kaj pa cilji borcev, ki so nam ozemlje, svobodo in nacionalno neodvisnost priborili s krvjo in mnogi tudi z najdragocenejšim - življenjem? In cilji partizanskih učiteljev, ki so po letih prisilnega poitalijančevanja omogočili slovenskim otrokom šolanje v materinem jeziku?

Večinoma so izpolnjeni, a kar nekaj od težko priborjenega smo mlajše generacije tudi že zapravile: opustile ali prepustile smo zemljo, hiše in celo cele predele vasi, jezik se mnogim sploh ne zdi pomemben. Etnična meja se je v zadnjih desetletjih precej premaknila proti notranjosti prav na območju, kjer danes slavimo, od Lipice do spodnjega Krasa. Ker smo nehali spoštovati in ceniti tisto, kar so nam - tudi z življenji - priborili naši borci. Tisti s puškami in tisti s kredami in knjigami.

Bomo danes lahko brez kančka slabe vesti ponovili moto proslave “Primorska za vedno?” Bomo vsaj poslej bolj ponosni?