“Princesa” brez kočije

Z novoletnim izletom predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič in njenih sodelavk na koncert Dunajskih filharmonikov z vladnim falconom ni s pravnega vidika verjetno res nič narobe.

Gospe, omamljene od oblasti, so pač s pridom izkoristile privilegij in skušale zadevo bolj ali manj spretno upravičiti kot državniški obisk, “štiriurno bilateralno srečanje”. Časovnica prihoda z Dunaja nazaj v Ljubljano se s to razlago sicer ne ujema.

Dobro bi bilo, če bi imeli najvišje predstavnike države, ki bi počeli to, kar je prav, ne pa se izgovarjali na to, da so njihova ravnanja pravno “pokrita”.

Zakonsko je torej vse lepo in prav in niti najmanj senzacionalistično, kaj šele oblastno arogantno in posmehljivo. A je tudi moralno-etično?

Dogodek razgalja vso dvoličnost predsednice, ki govori eno, dela pa drugo. Deklarativno se zavzema za socialno pravičnost, solidarnost in napada domnevno preveč kapitalistične podjetnike, med katerimi so sicer mnogi uspeli na neizprosnem globalnem trgu z lastnim znanjem in trdim delom, začenši v domači garaži. In ne na davkoplačevalski račun. Potem pa nič kaj social(istič)no leti na elitni dogodek.

Njena stranka v programu poudarja zeleni prehod in izraža skrb glede ogljičnega odtisa zaradi pretiranega uživanja mesa, a slabih 400 kilometrov stran se sama vseeno raje odpravi z letalom in niti ne pomisli, da bi se tja lahko odpeljala - če že ne s kočijo - pa z vlakom, denimo. Trajnostno in poceni. Pa še udobneje kot z avtom. No, v tem primeru bi ji državljani sicer morali plačati še nočitev v kakšnem nesramno dragem dunajskem hotelu, a pod črto bi, upoštevajoč, da samo ura letenja s falconom stane 3270 evrov brez ddv, vseeno prihranili. Pa ne gre toliko za negospodarnost kot za načelnost in sporočilnost.

Sklicevanje na to, kaj so počeli njeni predhodniki ali nekdanji ministri, ko naj bi si eden celo naročil letalo v Milano, ni nič drugega kot izmikanje prevzemanju odgovornosti za lastno ravnanje. Izgovor v slogu “tudi prejšnji so to počeli” bi moral biti popolnoma preživet, vsaj glede na zaveze, ki so jih v Svobodi dajali pred volitvami, a do danes nanje, očitno, že pozabili.

Dobro bi bilo, če bi imeli najvišje predstavnike države, ki bi počeli to, kar je prav, ne pa se izgovarjali na to, da so njihova ravnanja pravno “pokrita”. Med pravom in prav, kot vemo, ni vedno enačaja. A takšnih predstavnikov tudi tokrat, žal, nismo dobili. Zadnji primer je samo eden prozornejših. Svoji funkciji očitno ne ravno dorasla, politično neizkušena in nekoliko vehementna Urška Klakočar Zupančič, ki ji je bilo kakšen začetni spodrsljaj še mogoče spregledati, ponavljajočih se pa ne več, utegne za vladajočo stranko kaj kmalu postati ovira.