Priročnik za popotnika

Medtem ko nekateri svoje možgančke še mučijo s študijsko literaturo, drugi že načrtujejo poletni oddih. Kljub temu da od obdobja, ko so ljudje začeli hoditi na počitnice, oziroma od takrat, ko so dobili to možnost, ni minilo veliko časa (približno petdeset let), se je kultura dopustov in potovanj temeljito spremenila.

Danes si lahko že skoraj vsak privošči potovanje v oddaljene kraje, a še pred desetletjem ali dvema ni bilo tako. Potovati na primer v Grčijo ali Tunizijo je bil izključno privilegij bogatih, in tudi ti so za pot do kraja oddiha porabili trikrat več časa kot danes, tisti z malo pod palcem pa so hodili na počitnice v sosednje dežele, ki so imele morje ali pa termalna zdravilišča.

Potovali so večinoma z železnico, in že potovanje samo po sebi je bilo užitek, s čimer bi se danes strinjal malokdo. Potovanje je za večino predvsem napor in stres … zlasti če so edino, kar vidijo, avtocesta ali nebo in oblaki. In tudi ko pridejo na cilj svojega potovanja, ne vidijo nič drugega kot hotel in plažo (mogoče le še hotelski bazen). Tudi hrana, ki jo lahko jedo, običajno ni pristna domača hrana, ampak prilagojena turistom. Za ogled znamenitosti v okolici se odloči redkokdo.

Resnično ne razumem, zakaj za takšne desetdnevne počitnice odštejejo eno ali celo dve mesečni plači, ko pa bi vse to za veliko manj denarja lahko počeli kar v domačem mestnem bazenu. Oddih ni zgolj ležanje, tega ima normalen človek dovolj po dveh dneh, ampak predvsem odkrivanje novih krajev, nova poznanstva, dogodivščine, zgodovinske znamenitosti, lokalna hrana, običaji … Torej vse tisto, kar ni zgolj rutina, kakršno doživljamo ostalih 355 dni v letu.

Res pa je, da so take počitnice lahko dražje od tistih “all inclusive” v daljnih deželah Tunizije, Grčije ali Egipta. Toda v zameno dobimo veliko več, predvsem več spominov, in ti so tisti, ki na koncu štejejo, mar ne? Vse pa je odvisno tudi od tega, kakšni smo po naravi. Tisti bolj prilagodljivi in pogumni se na pot odpravijo z nahrbtniki in šotori. Za tako pot, posebno če je dolga, ni primeren vsak. Tako potovanje je zanimivo, ker ne moreš skoraj ničesar predvideti, vznemirljivi dogodki pa se kar vrstijo. Moraš pa biti veliko bolj previden kot na ostalih vrstah potovanj, saj te lahko presenetijo slabo vreme, oderuška cena nenačrtovane nastanitve, tatovi, ki te lahko okradejo in izmaknejo osebne dokumente ... in še osebna higiena je neredna. Za take stvari nismo prav vsi.

Če želite biti varni in umiti, je najbolje izbrati potovanje v lastni režiji (z avtom ali vlakom) ter z nekaj postanki, tako da je tudi pot zanimiva. Ob prihodu na cilj je najbolje izbrati apartma in jesti v lokalih v krajih, po katerih čez dan pohajkujemo. Pred potovanjem se je treba pozanimati, katere znamenitosti v okolici si je vredno ogledati in kakšne so cene vstopnic v parke, muzeje in podobno. Vznemirljivo je tudi kolesarjenje po mestu, zlasti če gre za veliko mesto, ki ga peš težko obhodimo. Kljub temu da je najdražje, saj nikjer nimamo skupinskih popustov, pa tudi hrana in pijača v restavracijah in lokalih sta precej dragi, se tako potovanje zdi najbolj varna in vznemirljiva izkušnja. Vsaj zame. Mogoče se tudi motim, saj si mi ga še ni uspelo privoščiti in se mi do konca študija verjetno tudi ne bo. Lepo potovanje vam želim, pa naj bo kakršnokoli in kjer koli.