Priročnik za turiste

Tema današnje kolumne je knjiga kot potovanje. V tednu, posvečenem kulturi, je verjetno pravi čas, da spregovorimo o knjigi, tem magičnem predmetu v izginjanju. Berem, da jo bo nadomestil e-book, elektronska oblika knjige, shranjena v mikro čipu računalnika. Verjamem, da bo bolj praktična, ker boš lahko na ekranu istočasno bral več knjig, in ker ti jih ne bo treba več tlačiti v prepolno potovalko. Toda prepričan sem, da ima ta oblika knjige bistveno napako, zaradi katere ne bo tako priljubljena pri tistih, ki imajo radi knjige: je brez vonja. Brez tistega tipičnega, priljubljenega vonja, ki ga imajo nove in stare knjige. Vonj je pomemben. Težko si predstavljam življenje brez voha, pa čeprav velikokrat niti ne opazimo, da smo obdani z vonjavami. Prav tako si težko predstavljam knjigo brez vonja.

V bistvu so knjige potovanja, ki stanejo dosti manj kot last minute ponudba, tako za avtorje kot za bralce. Kar ni zanemarljivo, sploh danes ne, ko se soočamo s svetom, ki je bolj nemiren kot eksotičen, z meglo, ki jo bolj povezujemo z avtomobilskimi nesrečami kot pa z londonskim misterijem Jacka Razparača. Včasih so knjige lahko tudi dobri priročniki za zanimiva romanja.

“Potovanje okoli moje sobe” je naslov drobne knjige, ki sem jo te dni čisto po naključju odkril na neki stojnici in ki je pritegnila mojo pozornost prav zaradi naslova. Avtor François Xavier De Maistre, rojen leta 1763, je bil po poreklu iz Savoje, po jeziku Francoz in Rus po izbiri. Vojak že od svojega osemnajstega leta, oficir sardinske mornarice, je v svojem življenju napisal dve uspešnici: že omenjeno knjigo in “Nočno ekspedicijo okoli moje sobe”, ki je nekakšno nadaljevanje prve knjige. Kasneje so se tudi drugi, bolj pomembni avtorji lotili takšnega potovanja, čeprav z bolj temačnim in tragičnim nadihom, kot recimo Dostojevski v Zapiskih iz podzemlja, ali pa Kafka z Metamorfozo, ampak to so že bili drugi časi, nam bližji.

Xavier De Maistre vodi bralca z optimističnim duhom svojega časa v dvainštirideset dni dolgo potovanje po svoji sobi. Zakaj 42 dni? Zato, ker je bil toliko časa zaprt zaradi ilegalnega dvobojevanja. V drugem poglavju avtor hvali svoje potovanje, in našteje razloge, zakaj se splača takšno potovanje: ker je zastonj in ker ima vrsto prednosti, tudi za bogate, ki so večinoma krhkega zdravja, da ne govorimo o tem, da je potovanje okoli sobe v bistvu zelo varno, tako za avanturiste kot za lene. Zagotovo ima prednost, da se ne boš zaletel v pijanca, ki vozi po napačnem voznem pasu.

Na koncu potovanja, ko se mu izteče kazen, De Maistre zapiše: danes sem torej svoboden, oziroma si bom spet nadel svoje stare verige.