Pro et contra

Če so velike vetrne elektrarne že skorajda poplavile bolj napredne države v Evropski uniji, pa pri nas nikakor ne zmoremo postaviti niti ene same vetrnice.

V Veliki Britaniji se jih na primer danes vrti že približno 3300, pri nas pa se zapleta že pri tisti najmanjši, ki je komaj dvakrat višja od stebra ulične svetilke.

Ljudje so sicer bolj ali manj naklonjeni postavljanju vetrnic, saj bi jim prinesle čist in poceni vir energije, poleg tega jim investitorji obljubljajo še ''nova delovna mesta, hitrejši razvoj turizma in gospodarsko izrabo nekaterih opuščenih zemljišč''. So pa zato toliko bolj nezaupljivi naravovarstveniki, med njimi Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki bo najkasneje v roku meseca dni pokopalo enega izmed ambicioznih projektov na Volovji rebri. Na upravnem sodišču so opozorili, da republiška okoljska agencija pri izdaji okoljevarstvenega soglasja ni pomislila na škodljiv vpliv vetrnih turbin na živali.

Sicer pa niso naravovarstveniki krivi, da bo Volovja reber padla v vodo. Nemara vseh teh spopadov z argumenti pro et contra, ki se vlečejo skorajda desetletje, sploh ne bi bilo, če bi veliki investitorji vetrnih elektrarn pred snovanjem projekta upoštevali dejavnik narave in imeli vsaj približno spodoben občutek za prostor. Tudi zaradi takšnih povsem nepotrebnih zagat jim je ministrstvo za gospodarstvo na pladnju ponudilo karto potencialnih območij za postavitev vetrnih elektrarn, ki jim je prikimal tudi DOPPS ter potrdil, da je večina drugih lokacij več kot primerna za gradnjo vetrnic.

Če se bodo torej v prihodnje investitorji, preden vržejo v zrak milijone za projektno dokumentacijo in nakupe zemljišč, na katerih gradnja vetrnic z okoljskega vidika sploh ni možna, posvetovali z naravovarstveniki, bi lahko nekoč tudi pri nas imeli vetrnice. Pa čeprav bi jih bilo samo 100.