Prodane duše

“Za primerno vsoto denarja se brez posebnih zadržkov odkriža kakršnih koli odpadkov, ki mu jih pripeljemo. Seveda mu ne postavljamo neprijetnih vprašanj, kam nato roma takšen, včasih tudi okoljsko sporen material. Nam je pomembno, da smo se odpadkov rešili in da lahko nadaljujemo z delom,” mi je zaupal eden od istrskih gradbincev. Vsi, ki imajo takšno “težavo”, točno vedo, na koga se morajo obrniti, da bo ta čimprej izginila. Slišati je celo, da je to stalna praksa številnih večjih in manjših gradbenih podjetij v Istri.

Pa da ne bo pomote, iznajdljivi podjetnik ni edini, ki za dovolj debelo ovojnico vabljivih evrov počisti nesnago pod preprogo istrske zemlje. To počnejo tudi navadni smrtniki, ki imajo srečo (za naravo je to prej nesreča), da so lastniki zemljišč v dovolj odročnih in pred radovednimi očmi skritih kotičkih istrskega zaledja. Marsikateri brezvesten domačin je brez večjih moralnih zadržkov pod pretvezo agromelioracije gradbincem že dovolil odlaganje gradbenih odpadkov na svoji zemlji. Seveda pod pogojem, da je bila prošnja ustrezno “podmazana”. S tem, kaj so navozili na njegovo parcelo, si pretirano ne beli glave, saj tudi po tako imenovanem tehničnem izboljšanju kmetijskih površin, teh skoraj zagotovo ne bo obdeloval ali na njih zasadil vinograda ali sadovnjaka.

Anarhija pri odlaganju gradbenih odpadkov je presegla vse meje. Kako tudi ne, saj nobena od treh občin še vedno nima načrta, kam z njimi. Če občinski svetniki brez težav prižigajo zelene luči takšnim in drugačnim zazidalnim načrtom in s tem odpirajo prosto pot graditeljskemu stampedu na ta tako oboževan prostor, potem naj tudi poskrbijo, da zaradi tega ne bosta trpela vsaka zakotna zaplata zemlje in vsak košček gozda v zaledju. Že res, da mora vsak gradbinec poskrbeti za svoje gradbene odpadke, toda občine, še bolj pa inšpektorje, bi še kako moralo skrbeti, kje za vraga konča sto in več tovornjakov kdo ve kakšnih odpadkov.