Progarji so sistem

Te dni se veliko sprašujemo o delovanju pravne države in o enakosti pred zakonom. To, kar najbolj jezi ljudi, ki svoje nezadovoljstvo prihajajo izražati na ulice, je prav občutek, da nekateri lahko počno, kar jih je volja, s posledicami pa se jim ni treba soočiti.

Postojnski podjetnik Edvard Progar je razglasil osebni stečaj. Ta postopek je uvedla Janševa vlada s ciljem, da bi se prezadolžene in plačilno nesposobne osebe osvobodile okov finančnih dolgov. V Epicovi zgodbi pa se še enkrat ponavljajo že večkrat videni triki in obvozi.

Progar je moral ob začetku postopka vložiti poročilo o svojem stvarnem premoženju, s katerim bi poplačal dolgove. Toda bilanca stanja je enaka nič. Pravne posle, sklenjene tri leta pred uvedbo postopka, s katerimi bi morebiti dolžnik zmanjšal svoje premoženje, ga pred prodajo iz uradnih evidenc skril oziroma pospravil na varno k družinskim članom, sorodnikom ali prijateljem, je sicer mogoče izpodbijati. A, glej ga, zlomka, gospod je svoj lastniški delež stanovanjske hiše podaril soprogi pred natanko tremi leti in pol.

Sodišče bo bržkone moralo na povsem zakonit način zradirati dolžnikove kredite, ki so mu jih, mimogrede, banke odobrile v višini, od katere se navadnim smrtnikom zvrti v glavi. Ker bodo krediti, s katerimi je Progar financiral svoje podjetniške podvige in iz nič ustvarjal svoj imperij, ostali nepokriti, bodo breme z blagoslovom zakonodaje nosili upniki, ki se bodo za svoje terjatve obrisali pod nosom, in posredno davkoplačevalci, ki bodo morali znova reševati slovenske banke z dokapitalizacijami.

In progarjev, ki, zadolženi in v težavah zaradi negativnih gospodarskih trendov, skušajo rešiti, kar se rešiti da, je v Sloveniji veliko.

Po letih naraščanja (zlo)rabe bankrota se torej velja vprašati, ali ta resnično nudi izhod v sili ali ni nemara le nov slepilni manever za še eno zvijačo, ki je pisana na kožo malverzantom.