Projektno kolesje

Dobršen del naše domovine (širše in ožje) je bil zgrajen s prostovoljnim delom in obvezno-prostovoljnimi prispevki. Slednje na prvi pogled ne gre skupaj, a prav to je bilo značilno za številne samoprispevke: ljudje so se zanje resda odločali prostovoljno - na referendumih; a ko so bili sprejeti, so predpisani odstotek kar trgali od plače. Še Hilda bi se temu plačilu težko izognila.

Takšno preteklost imajo mnoge šole, vrtci, vodovodi, športne dvorane. Zlasti velike. Tiste male, po vaseh, so najpogosteje zgradili kar vaščani sami: občina je kupila pesek in cement, oni so vzeli v roke lopato in žlico ... in postavili vaški dom. Ali kar koli so potrebovali.

Danes se gradi drugače. Vsaka namera se najprej spremeni v projekt, pripravljen za nek razpis. In ker so razpisi taki, kot so, in za tisto, za kar pač so, marsikatera namera ostane v predalu. Odvisno tudi od spretnosti piscev projektov. Če znajo v postavki “tehnična podpora projekta” utemeljiti gradnjo športne dvorane, ta na koncu stoji, sicer tisočaki evrov poniknejo pri številni ekipi svetovalcev, ki se sčasoma namnoži okrog projekta.

Vsekakor pa najbrž ni človeka, ki bi danes razumel logiko, zakaj in kako (in zakaj sploh) se nekaj financira. Zakaj, denimo, v Sežani gradijo vrtec z občinskim denarjem, v Pivki z evropskim; zakaj je športno dvorano v Sežani plačala država, v Ljubljani občina (četudi naj bi jo zasebniki), nekje drugje športna zveza, spet drugje evropski skladi; zakaj je za evropske sklade plezalna stena v Postojni pomembnejša od dvorane za univerzijado; zakaj ...

Odgovorov ni. Jasno je samo, da neka kombinacija politike in stroke (na evropski, državni ali občinski ravni) določi okvirne vsote denarja za posamezna področja, od tam dalje pa se ta denar suče neznano kako v projektno-birokratskem kolesju, ki ga ne razume nihče. Niti birokrati ne.

V tem kaotičnem kolesju zlahka ostane postojn-ska plezalna stena, univerzijada pa izpade. Pač.