Prostovoljno tvegajo življenja

Ob nedeljski nevtralizaciji letalske bombe v Novi Gorici se je znova pokazala vsa veličina in ves pogum pripadnikov enot, ki skrbijo za našo varnost. Tako kot večina gasilskih enot po državi je tudi državna enota pirotehnikov sestavljena iz pripadnikov, ki se prostovoljno odločijo za to službo. Za službo, ki jim ne prinaša zaslužka, jim pa prinaša nekaj drugega. Najprej adrenalin, potem pa neizmerno zadovoljstvo ob uspešno izpeljani nalogi in odstranjeni veliki nevarnosti za ljudi in premoženje.

Pirotehniki so živ dokaz, kako angažirani so lahko naši sosedje, znanci ali prijatelji, ki opravljajo lahko povsem druge službe, ko jih pokličejo v akcijo, pa si oblečejo modre uniforme z oranžnimi oznakami in za skupno dobro tvegajo svoja življenja ni zdravje. Veste, zakaj pirotehniki ob čiščenju minskih polj niso obuti v visoke vojaške škornje, ampak v nizke čevlje? Zato, da jim, če jim pod nogami poči mina, odtrga le stopalo in ne noge do kolena. Tako preprosto in kruto se opisuje nevarnost, ki se ji izpostavljajo pirotehniki ob svojih akcijah.

Veste, zakaj pirotehniki ob čiščenju minskih polj niso obuti v visoke škornje, ampak v nizke čevlje? Zato, da jim, če jim pod nogami poči mina, odtrga le stopalo in ne noge do kolena.

Preden sta pirotehnika v nedeljo začela šraufati prednji in zadnji vžigalnik na bombi, sta o njej vedela skoraj vse. Verjetno bodo v prihodnjih dneh ugotovili celo, katero letalo je bombo odvrglo in kdo ga je pilotiral. Za njihovim delom se torej skrivajo neizmerno znanje in izkušnje, ki jih nabirajo v akcijah. Celo iz razvite tujine, kjer imajo za taka opravila poklicne in visoko usposobljene vojaške ali policijske enote, našim pirotehnikom priznavajo vrhunsko znanje in z njimi sodelujejo, kot bi šlo za po statusu enake profesionalce.

Naši pirotehniki pa so navadni ljudje, železničarji, jamarji, policisti, uradniki, logisti ... Na tak način pri nas širimo visoko strokovna znanja med splošno družbo in jih ne držimo zaprte znotraj uniformiranih skupin. Naša družba je na tak način bogatejša in sposobnejša sama poskrbeti zase, kar lahko razumemo kot dediščino, ki jo moramo še naprej negovati.

Dva vžigalnika sta za pogumna pirotehnika v nedeljo predstavljala ločnico med življenjem in smrtjo. Eden je bil cel, drugi na pol odtrgan. In v njunih rokah ter glavah je bila odločitev, kako močno še obrniti ključ, da sta navoja popustila in da nista sprožila udarne igle, ki bi po skoraj 80 letih sprožila detonacijo 100 kilogramov eksploziva. Odlična organizacija dela, do podrobnosti predpisani postopki in vrhunska usposobljenost so doslej vedno preprečevali nesreče in upamo, da bo tako tudi v prihodnje. Da se bodo na celih bombah potem lahko učile nove generacije pogumnih prostovoljcev.