Proti dnevu pristanka

Kot v počastitev delavskega praznika so policisti iz enega od obeh stanovskih sindikatov za te dni napovedali zaostritev svojega sindikalnega boja, ki ga sicer bijejo že od začetka letošnjega leta. Toda ceste zaradi tega niso bile nič manj varne in na poti proti sosednji Hrvaški se ne vijejo pretirano mukotrpne kolone.

Policisti so pač do svojih sodržavljanov odgovorni ljudje. Tako kot tudi večina uradnikov, šolnikov, medicincev in vseh drugih v javnem sektorju. Že res, da na splošno velja tako imenovana državna služba za najvarnejšo in srečen tisti, ki jo ima, toda v časih, kakršni so, to ne drži več kot pribito. In tega se ljudje še kako zavedajo.

Tako pravijo tudi njihovi dobro plačani sindikalni funkcionarji. Tistega o časih, kakršni so, pa kot da nočejo postaviti v okvir dejstva, da bo denarja enostavno zmanjkalo. In ne ponudijo ničesar, kar bi vsaj omililo ceno, ki jo bomo morali prav vsi plačati, oziroma jo že plačujemo. Če na primer Branimir Štrukelj nima predlagati nič pametnejšega kot znižanje plač državnim funkcionarjem, potem od sindikalnega funkcionarja ne pričakujmo skoraj ničesar. Saj, sliši se všečno in državljani ne bomo imeli nič proti, ampak kaj, ko bo izplen gmotno zgolj simboličen in morda moralno spodbuden.

Pa se pustimo presenetiti, danes morajo socialni partnerji na dan s svojimi predlogi in stališči. In ko bo premierka Alenka Bratušek stvari pregledala, nam bo sporočila, kaj prihaja na seznama nacionalnega reformnega programa in programa stabilnosti. Vmes so prazniki in premierka nam bo privoščila, da na naše težave malce pozabimo. Vlada bo oba omenjena dokumenta obravnavala in z njima seznanila slovensko in evropsko javnost 9. maja.

9. maja smo včasih praznovali dan zmage (nad nacifašizmom). Letošnjega 9. maja pa se bomo verjetno bolj kot po kakšni zmagi spominjali kot dneva pristanka na trdnih tleh.