Prva Primorska

V 27-letni zgodovini slovenskega košarkarskega pokala so primorski klubi igrali v dveh finalnih nastopih, v obeh je v zdaj že močno oddaljenih 90. letih igrala Postojna. Obakrat neuspešno, prvič je izgubila zgolj za točko. Kar 23 let je moralo miniti, da je v finale prišla neka druga primorska ekipa. In v finalu tudi zmagala. V tretje je v nepričakovanem finalu v dvorani Tivoli šla do konca. Bolj simbolično niti ni moglo biti. Prvi pokalni prvak s Primorske v svojem imenu nosi Primorsko, čeprav gre za projekt, ki ni povsem primorski, ampak se želi zasidrati v ta košarkarski prostor.

Kar Kopru v svojih najbolj bleščečih časih, ko jih je v boj za državni naslov v Ljubljano spremljala množica navijačev, ni uspelo, je uspelo klubu, ki je po letih, kaj letih, desetletjih razdora, uspel povezati sprta koprska košarkarska bregova.

Že to je velika zmaga, čeprav je v domačem okolju še precej dvomov. Tako kot jo je vse več v vsej slovenski košarki, ki - to je žal jasno - naslova evropskih prvakov ne bo znala unovčiti. Tekmovalni sistem je nedorečen in nesmiseln, igra se zgolj nekaj mesecev v letu, da se zadosti tekmovalnemu koledarju. To, da Krka in Olimpija v zaključnem pokalnem turnirju igrata stranski vlogi, je simbolični pokazatelj trenutka. Morda še bolj to, da je košarkarska zveza evropskih prvakov te dni izgubila glavnega pokrovitelja.

Primorska je trenutno svetla točka upehane klubske scene. Tudi zato, ker ni klasičen klub ampak poslovni projekt, kot ga pri nas nismo vajeni, in temelji na zasebnem vlagatelju. Včerajšnji pokalni naslov je morda celo prezgoden, saj je prav lakota po uspehu najboljši motiv za razvoj in krepitev moštvene tekmovalne napetosti. Glavna letošnja cilja koprskega kluba sta bila konsolidacija in uvrstitev med elito lige ABA prek finalnega turnirja. Primorska je bila prva po rednem delu domačega prvenstva, pod vrhom je tudi v drugi regionalni ligi.

Po pokalnem finalu ne bo nič več tako, kot je bilo. Olimpija ima odslej resnega izzivalca. Primorsko.