Prvi in ... brez cene

Rane, ki jih je konec tedna povzročilo divjanje vode, so še odprte in globoke: tako v ljudeh, ki jih je tako ali drugače prizadela ujma, kot v naravi, na infrastrukturi ... Njihovo celjenje bo dolgo in v marsikaterem primeru tudi boleče. Mnogi so ostali brez vsega, z vprašanji, ki še nimajo natančnih odgovorov.

Prvi, ki so se soočili z divjanjem voda, so bili - poleg prizadetih ljudi - gasilci. Poklicni in prostovoljni. Tako kot, že leta in desetletja, ob vsaki naravni nesreči. Prizadeti ljudje so v nekaterih primerih od njih pričakovali tudi čudeže, ki jih niso mogli uresničiti. Reševali so, kar se je rešiti dalo, verjetno pa je marsikaterega od njih vsaj malo stiskalo pri srcu, kaj se dogaja v njegovi domači hiši. Morda so bili - v sicer redkih primerih - tudi tarče kakšne hude besede obupanih ljudi, ki preprosto niso vedeli, kaj storiti. Ko voda v stanovanju sega meter ali še več visoko, je pač težko ali skoraj nemogoče kaj storiti, razen reševati gola življenja.

Res je, ljudje s(m)o se nekako navadili, da se na gasilce lahko vedno zanesemo. Organizaciji gasilstva pravzaprav ni kaj očitati, čeprav država še vedno ni našla prave formule vrednotenja prostovoljnih gasilcev. Ki imajo lahko zaradi posredovanj, v katerih rešujejo življenja in imetje, v svojih službah tudi kakšno težavo, če nimajo razumevajočega delodajalca.

Tudi za sistem zaščite in reševanja na državni ravni bi lahko rekli, da je urejen, čeprav se ob vseh naravnih katastrofah vedno znova izkaže, da je poudarek predvsem na reševanju. In na pričakovani solidarnosti in prostovoljnosti, ki ne postavlja cene.

Na občinskih ravneh je zadeva malce drugačna. Nekatere občine imajo svoj sistem zaščite in reševanja zgledno urejen in tudi deluje, v drugih pa vsaka naravna katastrofa odgovorne povsem preseneti. Ker pač ni enotnega modela in se vedno znova sprašujejo, kdo in kako bi moral prvi reagirati. Toda narava ne sprašuje. Preprosto udari.