Prvi polčasi

V samo dveh postopkih so na koprskem sodišču včeraj izrekli za 70 let in pol zapornih kazni. Večji del sicer dvema obtoženima za okruten umor v Čežarjih, toda tudi desetletna zaporna kazen za nekdanjega stečajnega upravitelja koprskega Hidra Braneta Goršeta ni mačji kašelj. Še posebej ne ob dejstvu, da je katero od slovenskih sodišč prvič v zgodovini odredilo zaseg premoženja v tujini, natančneje vile Goršetovih v Savudriji. Če bo namreč sodba postala pravnomočna, bo moral Gorše vrniti več kot dva milijona evrov nezakonito pridobljenega premoženja. Temu se ne bo mogel izogniti niti s prenosom na bližnje sorodnike, ki ga je izpeljal v času, ko je bil že v priporu.

Končal se je torej še en prvi polčas postopka, ki ga lahko uvrstimo v poglavje slovenskih tranzicijskih zgodb. Na izid drugega polčasa bo treba še nekaj časa počakati, saj bo imelo višje sodišče pred seboj zajeten zalogaj. Pa ne le tega. V zadnjem času sodišča pospešeno zapirajo postopke, kar so - ne nazadnje - obljubila tudi vsem državljanom. Vse bolj pa se dozdeva, da ti pospeški niso najbolj pogodu obtoženim, ki so si v preteklosti s takšnimi in drugačnimi zavlačevanji kupovali čas. Nedotakljivih ni več. To dokazujejo zdaj že številna znana imena, ki so prestopila zaporniška vrata ali pa jih to še čaka: od gospodarstvenikov do županov.

Zanimive so teze odvetnikov, ki skušajo prepričati javnost, da se sodniki odločajo za visoke zaporne kazni zaradi pričakovanja ... javnosti. Če bi bilo tako, bi marsikdo zaradi neusmiljenega siromašenja gospodarstva končal za zapahi že kmalu po osamosvojitvi Slovenije. In država ne bi zabredla tako globoko.

Morda so sodniki postali bolj samozavestni, kot so bili. Morda so se končno zavedli vloge, ki jo imajo v družbi. In verjetno je tudi to eden od razlogov, da je politika gluha za finančne potrebe sodstva. Ker več denarja pomeni še bolj pospešen tempo dela in torej še več končanih postopkov ...