Psi lajajo, karavana turistov gre dalje

Bronasti čar poletja se počasi izteka, od njega pa naj bi se počasi poslovile tudi dolge kolone vozil, ki so mnogokaterem prebivalcu Istre, slovenske seveda, še bolj kot vročina in nestanovitno vreme priskutile najtoplejše mesece. Še zlasti, če je moral navsezgodaj v službo. Ali po opravkih. Vožnja, denimo iz Portoroža v Koper, je ob največjih prometnih konicah ob koncih tedna in ob ponedeljkih postala prava mala nočna mora, primerljiva z vožnjo na delo v večjih urbanih središčih drugod po svetu. Slišati je bilo negodovanje, pozive vladi, pregorel je splet, pisma so bila odposlana svetemu Golobu in še komu, v njih se je negodovalo, da Istra ne prenese več vsega tega prometa, ki je v glavnem namenjen k sosedom na Hrvaško, in da smo tik pred popolnim prometnim kolapsom.

In kaj so smo se pri vsem tem naučili? Očitno nič. Ob izteku sezone bodo gneče kmalu lanski sneg, nanje bomo pozabili tako kot smo na lanskoletne požare in tako kot nemara bomo - z izjemo tistih, ki so naravni srd občutili na lastni koži in ostali brez vsega - pozabili na letošnjo skoraj biblično vodno ujmo, ki je prizadela velik del države. Z izjemo opozoril in pozivov, ukrepov policije in izvzetja nekaterih cest iz aplikacije Google zemljevidi ni bilo storjeno prav dosti. Na hitro cesto, ki bo povezala slovenski avtocestni sistem s hrvaškim ipsilonom, bomo čakali najmanj še deset let. Tako bomo ob velikonočnih praznikih zopet stali na cesti. Po možnosti na izolski obvoznici, ki je bila (kar dve leti zapored!) delno zaprta za promet. Zopet bodo cestišča popravljali tik pred špico poletne sezone, namesto v zimskih mesecih, ki so v Istri blagi in skoraj gotovo omogočajo gradbena dela. Pa še pretok prometa je med zimo manjši in delavci ne trpijo pod žgočim soncem. Zopet bodo travo kosili ob največjih prometnih konicah, namesto ob zgodnjim jutranjih urah, kot to počnejo v drugih evropskih državah.

Kot da bi si državne službe, pristojne za cestno-prometni sistem, čez oči poveznile dolg črn trak. Istrankam in Istranom, ki poleti najbolj trpijo, pa pokazale sredinca.

In nato bodo klena ljudstva severno od Dragonje spet jamrala. Hvalimo se z uspešnostjo našega največjega pristanišča in megalomanskim drugim tirom, a slabih 20 kilometrov hitre ceste do Hrvaške že vsaj 50 let ne moremo zgraditi. Dovolj je odpreti zemljevid, da bi ugotovili, da naša država ni kaj prida vlagala v razvoj cest proti Hrvaški, verjetno z namenom, da se tam ne bi preveč razvijal turizem, a se je na ta način sama ustrelila v koleno. Pravzaprav je tako, kot da bi si državne službe, ki so pristojne za vzdrževanje cestno-prometnega sistema, čez oči poveznile dolg črn trak. Istrankam in Istranom, ki poleti najbolj trpijo, pa pokazale sredinca.