Pujsa Pepa ali Koyaa? Oba!

Otroštva zaznamujejo drobci, ki človeka kot odbleski spremljajo vse življenje. So nekakšni pomirjujoči spomini, s katerimi je spopad z vsakdanom kasneje nedvomno lažji. Pa nikakor ne govorimo o nostalgiji. Najljubše igrače, ki jih tu pa tam srečamo na bolšjem sejmu, pesmi, kakršna je denimo Kekčeva ali - zlasti na Primorskem - skladbice iz japonskih risank, ki so jih na italijanski televiziji spretno opremili z bodočimi uspešnicami za otroke, in nenazadnje, zlasti za generacije, rojene sredi sedemdesetih let, so tu risanke in lutkovni animirani filmi. Bili so Palček Smuk, Pipi in Melkijad, A je to, Baltazar, Pink Panter, La linea, pa Mazinga Zeta, Goldrake, Lady Oscar in drugi na italijanski televiziji ... Ves čas, v različnih časovnih razmakih, pa so ustvarjali animirane lutkovne filme, kasneje pa še risanke, tudi pri nas. Prvi tovrstni animator je bil Saša Dobrila. Med drugim je bil tudi mentor Črta Škodlarja, ki je minuli petek v Izoli na 1. Reviji slovenskega animiranega filma z velikim zadovoljstvom sprejel nagrado za življenjsko delo. Po letu 2006, ko so v Izoli izpeljali še zadnji festival domačega animiranega filma Izolanima, so slovenski ustvarjalci izgubili edini dogodek, ki jih je po eni strani povezoval, po drugi pa ponujal možnost sistematičnega predstavljanja njihovih del. S tem je tudi upadlo število ustvarjenih filmov, saj so jih na zadnji, najuspešnejši Izolanimi predstavili kar 160. Prekinitev se je kajpada zgodila zaradi finančnih razlogov, a nedavna revija obeta boljše čase, vsaj kar zadeva sistematično predstavljanje. Vendar je to šele začetek. Revija ni dovolj.