Puške za občutek

Zaradi srečanja šefov sedmih najbolj razvitih držav sveta konec meseca na Siciliji so Italijani včeraj začeli znova kontrolirati potnike na svojih kopenskih mejah s Francijo, Švico, Avstrijo in Slovenijo. Čeprav so italijanski policisti včeraj na meji povečini le naključno ustavljali potnike, se mnogi bojijo, da bomo po gnečah na naši južni meji dobili še kolone na zahodni.

Z dojemanjem mejnih kontrol je vedno križ. Ko skočimo v Trst ali Gorico po nakupih, opravkih ali kar tako, smo seveda veseli, da nam na meji ni treba niti zmanjšati hitrosti. Ko pa policisti ugotovijo, da naši kriminalci hodijo “na delo” čez mejo in italijanski k nam, zavzdihnemo, da teh pojavov ne bi bilo, če bi mejo še vedno varovali policisti.

Še bolj nasprotujoča si mnenja imamo na južni meji: čeprav nas vse motijo kolone, večina Slovencev v anketah odgovarja, da je strog nadzor na južni meji koristen. Saj še naš prvi minister hiti jamrati, kako moramo biti strogi na hrvaški meji, sicer bodo nas začeli kontrolirati Avstrijci. In nas ovirati na poti proti Zahodu.

Kar tako ali tako počnejo že nekaj časa in bodo še najmanj pol leta. In ko so zadnjič spraševali avstrijske voznike, ali se jim to zdi prav, so skoraj soglasno (tako kot mi za hrvaško mejo), trdili, da je stroga kontrola pravilna odločitev.

No, pri včeraj vpeljanih ponovnih nadzorih na slovensko-italijanski meji gre le za demonstrativni nadzor zaradi (lažnega) občutka varnosti ob srečanju najvplivnejših državnikov sveta. Verjetno si niti italijanske oblasti ne delajo utvar, da bodo policisti na mejah ravno zdaj ujeli teroriste, ki bi pripravljali napad na voditelje G7. A nadzirati preprosto morajo, kot si mora poslovnež pred sestankom pravilno zavezati kravato.

S svojo politiko do preostalega sveta si je Zahod v svojo hišo že davno prej pripeljal veliko potencialnih napadalcev. Zato so za varnost največjih veliko bolj od pušk na mejah potrebni agenti - v oblekah s kravatami in v raztegnjenih majicah za računalniki.