Putin ostaja ruski car

Zatrtje upora najemniške vojske v Rusiji je pustilo več odprtih vprašanj, kot pa dalo odgovorov. V zgolj 28 urah se je zgodilo preveč nenavadnosti, da bi jih lahko pripisali zaporednim naključjem. Tako kljub številnim analizam in teorijam še vedno ni znano, zakaj je v bistvu prišlo do upora, kaj je počela ruska vojska ob pohodu proti Kremlju (ali bi tudi kakšna ukrajinska kolona tako neovirano napredovala?), kje je trenutno ustanovitelj skupine Wagner Jevgenij Prigožin in kakšno stališče so zavzeli vplivni oligarhi. Najbolj fascinantna pa je medijska téma, v kateri sta se znašla Rusija in svet v tistih odločilnih urah, ko nihče ni vedel, ali bo prišlo do oboroženega spopada in v kakšni obliki. Primerjava med napadom Trumpovih privržencev na Belo hišo leta 2021 in tokratnim poskusom nezadovoljne najemniške vojske ne more biti bolj zgovorna, ločnica med državami s svobodnimi mediji in avtoritarnimi državami pa ne bolj jasna.

Pohod plačancev je res pokazal, da je ruski varnostni sistem šibak. Prav tako se “goloroko” rusko ljudstvo ni postavilo pred tanke, da bi obranilo svojo oblast, kot je to storilo pred tremi desetletji. A hkrati se to ljudstvo, niti del generalov, oligarhov, niti del nezadovoljne elite, ni pridružil prevratnikom pri naskoku na Moskvo. V tem pogledu je Putin pokazal, da obvladuje položaj v Rusiji in nesporno ostaja ruski car. Zato ni nujno, da je po tej epizodi šibkejši, kot ocenjujejo zahodni analitiki. Vse skupaj gre razumeti kot prerivanje med ruskimi oligarhi, ki v zadnjih 16 mesecih niso samo izgubili milijard premoženja, temveč se jim je predvsem poslabšala kakovost življenja, kar njihovih družin ne more navduševati. Morda so preizkušali meje, do kod se lahko spustijo, lekcija pa je, da amatersko pripravljen državni udar, oziroma vojni udar - cilj Wagnerja ni bila zamenjava državnega vodstva, temveč zamenjava vojaškega vrha - ne more uspeti, če ni do potankosti pripravljen in za njim ne stoji velika večina ruske vojaške oligarhije.

Ruski obrambni sistem se je izkazal za šibkega, a Putin je pokazal, da obvladuje položaj in nesporno ostaja ruski car. Zato ni nujno, da je po tej epizodi manj močan.

Če odmislimo mnenja, da je bilo vse skupaj zgolj predstava za javnost, je razplet okrepil rusko trdo strujo, ki zahteva ostrejši obračun z Ukrajinci. Skupina Wagner se bo delno preoblikovala, saj Putin potrebuje njene storitve - ne samo v Belorusiji, temveč tudi v afriških državah in drugod. Prav tako ni pričakovati, da bo demokratična opozicija strmoglavila Putinov režim. Njegovi nasprotniki so večinoma v tujini ali po zaporih, drugi so se oportunistično prilagodili na avtoritarni režim ali pa se ukvarjajo zgolj s preživetjem. Dokler ne bo lakote ali res velikih porazov na fronti, se Putinov režim nima česa bati.

Miru v Ukrajini še dolgo ne bo!