Račke in dolgčas

Eden od dokazov, ki govorijo v prid domnevi, da so živali preudarnejše od ljudi, so tudi račke, ki si vsako zimo poiščejo zavetje na nekdanjih solinah med gmoto starega Kopra, obrežno pešpotjo in semedelskim mandračem.

Pojma nimam, kje so račke doma - morda priletijo z daljnega severa ali pa “samo” iz zasnežene notranjosti - a zdaj so “doma” v bornem trsju, ki pol streljaja proč od metastazno rastočega parkirišča obrašča motne in blatne struge domala zasutih jarkov in kanala, ki se ob stari črpalki izteka v plitvo in muljasto morje. So torej kot doma, a čisto pravi dom to vendarle ni: njegovo zavetje je marsikdaj varljivo: občasni sprehajalci so sicer brezbrižni, a njihovi psi nadležno stikljivi, mimo ropotajo težki tovornjaki, v bližini hrumijo bagerji in buldožerji, iz mesta se razlega pokanje petard.

Vrane, ki jih je zadnja leta tudi ob morju vse več, račk na srečo ne nadlegujejo prehudo, vselej nataknjeni galebi pa, ki ponoči kot malce razpršena jata čemijo na zavetrni gladini ob pomolu, se čez dan raje pasejo po smetiščih v okolici.

Pa so račke res preudarnejše od ljudi? Seveda so. Ne marajo ljudi: če se jim zgolj za korak ali dva približate, se pri priči umaknejo proti drugemu bregu kanala, zarijejo v trsje in tam potrpežljivo počakajo, da vas zazebe in se, vsiljivci, poberete proč. Zanje niste nič drugega kot široko odprta, a največkrat malomarno, zdolgočaseno prelistana knjiga: vsebina te knjige je zanje eno samo svarilo. Žalostno, brezdanje žalostno.

Sploh pa se račke, in v tem se niti najmanj ne razlikujejo od drugih “divjih” živali, najbolj jadrno umikajo pred zdolgočasenimi ljudmi. Dolgčas je na moč podoben zavisti, iz katere nezadržno vznika vse najslabše; iz človekovega dolgčasa se vselej in povsod poraja ena sama nesreča za živali: človek se pač že od nekdaj kratkočasi tudi tako, da živali - tudi brez posebnega užitka - mrcvari in trpinči. Kar tako, samo da mine dan.

In med najhuje zdolgočasene ljudi račke z nekdanjih solin prištevajo tudi zajetnega, toplo oblečenega možakarja, ki se dvakrat, trikrat na teden mukoma skobaca iz avta in se z digitalnim fotografskim aparatom spusti vse do rjavkaste gladine kanala. Pokadi cigareto, ki je na domačem balkonu ne sme; pri tem pohrkuje in pljuva, mastno kolne (najraje preklinja mater, ženo in troje odraslih, a neomoženih hčera) in si huka v prezeble prste, potem pa z ogorkom prižge prvo debelo petardo in jo zaluča v trsje med račke. Od groze poblaznele živalce frfotajo proč, on pa jih vneto, uživaško - seveda se na moč zadovoljno reži - fotografira z dragim božičnim darilom. Možakar je zdaj srečen, uresničen, izpolnjen - povsem drugačnega razpoloženja kot na silvestrski večer, ko bo s svojo “ljubo familijo” do amena zamorjeno igral črnega Petra.

Po štirih, petih zalučanih petardah se možakar naveliča “razvedrila”; ko leze nazaj v avto, je njegov obraz spet pepelnato siv. A kdo bi vedel: morda se mu bo ponoči sanjalo o na smrt preplašenih račkah. In se bo vedro nasmihal kot nedolžno razigran otrok.

In kje so račke - živali nasploh - v resnici doma? Tam, kjer ni zdolgočasenih ljudi. Zato je njihovega doma vse manj.