Radost obilja

V petek je dedek Mraz obiskal našo firmo, v zasneženem Kopru obdaroval otroke zaposlenih. Zahvaljevali so se dobremu možu, jedli piškotke, pili obupno sladek sok divje rdeče barve, pestovali svoja darila, kajpak prav tista, ki so jih bili naročili v pismih ... Naš ta večji je skakal okrog velike škatle z igračo iz kdove koliko kosov, ta manjši je v pesti stiskal škatlico bombonov in se navduševal nad razkošjem okoliških sladkarij.

Ker je mama imela še neke opravke, smo jo fantje domov ubrali sami. Mulca sta s svojo radostjo napolnila zadnji sedež: ta večji je brez konca in kraja čebljal, se veselil skorajšnje vrnitve v svojo sobico, kjer bo razstavljal in sestavljal novo igračo iz kdove koliko kosov, ta manjši ga je tiho poslušal in jedel bombone.

Po nekaj kilometrih smo zavili v našo ulico. Rahel vzpon, tanka plast snega in poletne gume so se spletli v eno samo oviro. Ni šlo. Avtomobil se je jel sukati, s premcem suvati malo v levo, malo v desno, ritati sem ter tja, se brez haska zaganjati v mrzli polmrak. Nič, sem skomignil, ugasnil motor, se okrenil k potnikoma, jima pojasnil, da grem vozilo obut v verige, saj drugače ne gre, pa naj smo še tako blizu hišnemu pragu. Ju ni zanimalo. Ta večji je še kar čebljal o svoji igrači iz kdove koliko kosov, ta manjši je tiho cuzal nov bombon.

Toda komaj sem odprl prtljažnik, da bi se lotil dela, že se je z zadnjega sedeža silovito oglasil vik in krik: bruha, bruha, bruha! Verige sem brž zalučal nazaj, odprl vrata, videl, da iz ta manjšega brizga gejzir obupno rdečega soka in sladkarij in kdove česa še, ga potegnil iz avtomobila, mu pomagal, da je obarval snežno beli sneg.

Okoliščine so terjale hitro ukrepanje: ta malega, čez in čez prepojenega z lepljivo packarijo, sem prižel k sebi in ta večjemu rekel, da moramo brž domov, kar peš, kajti taki ne moremo ostati na mrazu. Naj vse pusti v avtu, sem mu prigovarjal, bomo že pozneje prišli iskat. A se ni pustil prepričati. Kakor bi reševal najboljšega prijatelja, je že za seboj vlekel svojo težko igračo, prislonjeno na nogo. Kolikor mogoče hitro je šepal za nama, z mešanico jeze in nemoči vpil, naj ga počakava.

Postal sem, ta manjšemu obrisal usta, opazoval bližajočo se silhueto ta večjega, ki se je s svojim darilom mučil, kakor bi delal pokoro. Prikimal sem si: tak je torej ta naš čas obilja.