Raj in greh

Idrija - Alpsko mesto 2011, dediščina živega srebra na listi svetovne dediščine in turistična destinacija odličnosti. Le prvo je dejstvo, medtem ko si za preostala laskava naziva šele prizadeva. Vztrajno in trmasto, kot je pet stoletij rudarila in sadove trdega dela in znanja tržila.

Manj doma, več po svetu, ki je dediščini sicer strupene kovine že priznal globalni, univerzalni pomen. Kljub temu se je Idrija na poti na prestižno Unescovo listo že dvakrat spotaknila. In dvakrat so jo tik pred ciljem ustavili na poti v raj - EDEN, kot je poimenovan evropski projekt izbire turističnih destinacij odličnosti. Letos, v tretje, naj bi ji uspelo. Ali pač ne?

Tema izbora - oživljanje kulturne dediščine - je idrijski vsakdan. Bog ne daj, da bi želeli prejudicirati izbiro, a smešno bi bilo, če tega Idriji ne bi priznali. Ne zato, ker gre za dediščino, ki je pomagala poganjati razvoj po svetu in je doma rojevala niz naravoslovnih znanosti, pač pa zato, ker je desetina vse slovenske tehnične dediščine skrbno obnovljena in oživljena. V muzejih, raziskovalnih centrih, po tovarnah, pravzaprav na vsakem koraku po mestu.

“Žal” ima naslovna tema nadaljevanje v turizmu. Ki ga je, čeprav svojstvenega znanstvenega, Idrija lačna, a se je obiskovalci, kaj šele turisti, vse bolj izogibajo. V pomanjkljivem trženju, ki se ga kreatorji post rudarske in industrijske Idrije zavedajo, pa leži manj odgovorov, kot v dejstvu, da mesto s svojimi ljudmi ostaja industrijsko, rudarsko.

Zadovoljno s svojim ekonomskim “rajem”, ki mu ga je namenilo živosrebrno nedrje, še ni pripravljeno storiti “greha” in pohiteti s kakovostnim dodajanjem vrednosti življenju. Zgolj obnovljena dediščina te ne prinaša. In prav nobenega laskavega naziva ni, ki bi jo.

Možgane v Idriji znajo nahraniti. Za tiste bolj zemeljske potrebe - svoje in turistov - pa bo le potrebnega še nekaj greha, ups, učinkovite in pogumne izrabe ter inovativnosti, ki na tem področju spi že stoletja.