Raj z napako

Človeške, socialne in okoljske vrednote. To naj bodo kriteriji za uspešnost družbe, ne le gospodarska rast, je v New Yorku dejal predsednik vlade Borut Pahor. Med njegovimi besedami in tistim, kar se prav na današnji stavkovni ponedeljek obeta pri nas, je ocean. Pa ne le Atlantski.

Če gledamo z globalne perspektive, je Slovenija seveda rajski vrt. Ne samo zato, ker imamo gozdove in pitno vodo ter nimamo strupenih škorpijonov in morilskih orkanov. Ampak tudi zato ker, krizi socialnega dialoga navkljub, podalpska dežela ni kraj, kjer bi na ulici 80-letnica umrla od lakote ali 8-letnik zaradi okužbe s kolero. Ampak prav zaradi teh danosti, ki so v precejšnji meri tudi posledica srečnega naključja, bi morale biti ambicije naše države višje. Boljše od sanj, da postanemo še en Luksemburg z malo višjimi gorami ali še ena Švica z malo bolj pogostimi pijančevanji.

Naš drugi predsednik je včeraj dejal, da se odgovor na vprašanje o prihodnosti skriva v nas samih. In ima, kljub temu, da njegova izjava zveni kot naslov poglavja v priročniku za duhovno rast, na nek način prav. Osrednje vprašanje socialnega dialoga je lahko samo vprašanje, kdo smo. In kako vzpostaviti družbene razmere, ki nas bodo odsevale. Ta skladnost s samim seboj, ki je, kot vemo, pa ne samo iz priročnikov, temelj za srečo posameznika, je tudi vir splošnega družbenega zadovoljstva.

Ne preseneča, da je predsednik države ob razmisleku o prihodnosti države omenil pomoč po poplavah. A dobrodelne organizacije, torej posredno ljudi, ki so prejšnji teden delili obleke in pakete s hrano ter iz dobre volje in povsem zastonj poprijeli za metle in lopate, bo država obremenila z davkom na nepremičnine. In prav skozi take luknje lepe besede in smeli načrti - padejo v morje. Ter povzročijo zoprn val, ki bolnikom, strankam upravnih enot, potnikom, članom knjižnic, ljubiteljem gledališča in se marsikomu pokvari lep ponedeljek v rajski deželi.