Raje stol kot deska

Slovenska lesna industrija, ki je bila v preteklosti ena najpomembnejših panog, nato pa zaradi različnih razlogov, tudi razpada gozdno-lesne verige, doživela velik padec, v zadnjem obdobju spet oživlja. Na to kažejo tako rast prometa in dobička kot tudi rast dodane vrednosti, števila zaposlenih in podjetij.

Za ocene, ali gre lahko del zaslug tudi že državnemu podjetju Slovenski državni gozdovi, ki je pred poldrugim letom po izteku koncesij prevzel upravljanje z državnimi gozdovi, je še prezgodaj. Se pa od njega to pričakuje. Namen ustanovitve SiDG je bil namreč prav omejiti izvoz slovenskega lesa v tujino in okrepiti gozdno-lesno verigo ter oživiti slovensko lesnopredelovalno industrijo, poleg, seveda, prekinitve bogatenja koncesionarjev na račun prodaje državnega lesa v korist boljšega izkupička za državo.

Ni vseeno, ali SiDG enako obravnava kupca, ki predeluje manj kakovosten les, in tistega, ki bo les oplemenitil.

Sklenitev dolgoročnih pogodb z domačimi predelovalci lesa je zato korak v pravo smer. Državni les, dodeljen prek teh pogodb, bo namreč predelan doma. A to je le prvi cilj. Drugi je, da je les predelan do čim višje stopnje, torej v izdelke s čim višjo dodano vrednostjo, kar pomeni tudi več delovnih mest.

Zato ni vseeno, ali SiDG povsem enako obravnava kupca, ki predeluje manj kakovosten les, in tistega, ki bo les oplemenitil. SiDG pa za zdaj takšnega kriterija ni postavil.

Poleg tega so podjetja, ki predelujejo kakovostnejši les, v manj ugodnem položaju že zaradi ponudbe gozdno-lesnih sortimentov. Zaradi sanitarne sečnje je namreč količina manj kakovostnega lesa večja, redne sečnje predvsem kakovostne hlodovine oziroma tehničnega lesa pa je na splošno manj. Prav takšnega lesa pa je zaradi praviloma bolj strokovnega gospodarjenja več v državnih gozdovih, čeprav po površini predstavljajo le petino vseh gozdov.

A tudi sicer so količine lesa iz državnih gozdov veliko premajhne, da bi lahko pokrile potrebe domače lesnopredelovalne industrije. Zato je pomembno tudi odgovorno gospodarjenje zasebnih lastnikov.

Položaj je namreč po svoje ironičen. Domača podjetja ne morejo doma dobiti toliko surovine, kot bi jo lahko predelala, čeprav je po drugi strani skupna količina domačega lesa več kot zadostna.