Rastemo iz korenin

Dan Rudolfa Maistra, ki smo ga praznovali v torek, je v vrsti državnih praznikov eden tistih, ki ne da še niso, ampak verjetno tudi nikoli ne bodo prodrli v občo slovensko zavest. Podobno se dogaja z državnim praznikom združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, in seveda, kar Primorce najbolj boli, tudi z državnim praznik vrnitve Primorske k matični domovini. Skupno vsem trem je, da so novi, da dnevi, ko jih obeležujemo, niso dela prosti in da je njihova vsebina pomembna za to, da je Slovenija danes znotraj takšnih gabaritov, kot je.

Časi so pač takšni, da nam prazniki sedejo v srce zgolj in samo pod pogojem, da imamo od njih kakšno korist; ni nam treba v službo, na praznične dneve dobimo darila ali pa se do onemoglosti najemo prazničnih dobrot. Opravičilo, da našteti novi prazniki še niso prišli v zavest državljanov, stoji na trhlih temeljih. Da se lahko hitro primejo tudi novitete, dokazuje primer noči čarovnic, ki je začela prekrivati še en po vsebini velepomemben slovenski praznik, dan reformacije. Noč čarovnic obeta zabavo in je dober izgovor za zapravljanje z nakupovanjem buč in druge navlake, medtem ko spomina na Primoža Trubarja in druge reformatorje običajno ne praznujemo za obloženo mizo ali na kakšni nori “žurki”.

Ker so novi dela neprosti prazniki mentalno precej naporni, bi morala država na vseh ravneh vlagati toliko več truda v to, da bi državljani razumeli težo trenutkov, zaradi katerih so sploh nastali. Pa se nam namesto tega dogaja, da je praznovanje na državni ravni skrčeno na vsakih nekaj let ali pa gre zgolj za neko priložnostno prireditev s polaganjem vencev.

Varčevati je treba. Časi so tako težki, da jih imenujemo krizni, in najbolj neboleče je zatisniti pas pri proslavah in podobnih zadevah, ki naj bi dišale po negovanju in razkrivanju preteklosti, širjenju znanja o njej in po kulturi. Še več, na tej postavki je mogoče celo pridobiti nekaj denarja v državni proračun. Tako se je vsaj izkazalo zdaj, ko je država začela prodajati gradove. Ničvredne ruševine, ki se jim ni več varno približevati, bi rekel marsikdo, vendar pa hkrati tudi kulturne spomenike, ki so - podobno kot velja za zanemarjene praznike - pomembni pričevalci slovenske preteklosti. Argument, da so bili v gradovih tako ali tako tujci, Slovenci pa so bili z njimi povezani le kot hlapci, je tako boljševističen, da bolj ne bi mogel biti. Mar zaradi tega zgodovina teh gradov za razvoj našega prostora ni pomembna ?

V času, ko smo zaposleni predvsem z iskanjem načinov, kako preživeti in spet ustvariti pogoje za nebrzdano potrošnjo, so vprašanja o ohranjanju materialne in nematerialne dediščine očitno odrinjena še bolj na rob, kot bi bila v normalnih razmerah. Karkoli normalnost že pomeni. Blaginja, ki smo ji bili priča v minulih letih, ko so svojih pet minut slave dobili lakomneži in lopovi vseh vrst, ni bila normalna.

Slovenija se iz krize pobira počasneje kot druge države. Poleg globoke notranje krize, v kateri je poslovna in upravljalska etika, Slovenijo vlečejo navzdol še zgodovinske delitve, ki preprečujejo, da bi v okrevanje vpregli vse človeške vire in moči, ovira pa je tudi naivna zazrtost v prihodnost, medtem ko se o preteklosti še vedno noče in ne sme sproščeno in pošteno govoriti. Rastemo iz korenin. To velja tudi za državo, v času krize še toliko bolj.