Razbijmo zrcalo

Sinoči je slovensko novinarsko društvo podelilo nagrade najboljšim stanovskim kolegom. Tistim mladim, ki so šele dobro vstopili v novinarstvo (praviloma so to drzni ljudje, ki želijo v vlogi psa čuvaja odkrivati vse tisto, kar bi moralo biti javno, pa želi ostati skrito), onim malo starejšim, profesionalno izpiljenim, kot je naša primorska kolegica Eugenija Carl, in tistim najstarejšim, kot je letošnji lavreat Tone Hočevar; ki jim kot bralci, poslušalci ali gledalci radi prisluhnemo, ker jim zaupamo.

Zakaj? Ker so v svojem poklicu dobri obrtniki in ker znajo ločiti zrnje od plev, bistvo od kamuflaže. Ker znajo izbezati pod luči javnosti izkoriščanje privilegijev, prikrivanje lumparij. Ker znajo presejati, kaj je pomembno za družbo, za njeno transparentno in demokratično delovanje. Ker znajo nastavljati družbi zrcalo.

Ko so podobe, ki se ujamejo v tem zrcalu, umazane, grde, iznakažene, se tisti, ki s svojo podobo niso zadovoljni, pogosto zatečejo k najbolj enostavni formuli: “Zrcalo laže! Zrcalo je postavljeno narobe! Zrcalo je usmerjeno na napačno tarčo!”

Novinarji, ki nastavljamo ta ogledala, slišimo to kar pogosto. Smo slišali te dni, ko je odhajal minister Stepišnik, pa malo prej, ko se je v zrcalo ujel vodja kabineta novogoriškega župana. Novinarka časnika, ki ga berete, je v enem tednu to slišala kar dvakrat: od državnega uradnika, ki ga moti, ker Primorske novice ne pišemo o vetrnicah le kot o nebeški mani, in od koalicije v sežanskem občinskem svetu, ker si je drznila podvomiti o higieničnosti zaposlitve nadzornika sežanskega komunalnega podjetja v tem podjetju.

Tiste mlade, na začetku poti, taki očitki seveda pretresejo. Potem se navadijo. In postanejo na take očitke odporni. Naučijo se ocenjevati svoje delo s pomočjo novinarskih standardov, ne pa meriti s količino pohval. Sploh ne s strani tistih, ki jim nastavljajo zrcalo.

Tistih drugih, s strani bralcev, teh da. Saj zanje delajo. Zanje brskajo.