Razlika je v nafti

Polkovnik Gadafi je še pred kratkim grozil, da bo Evropa dobila nov Afganistan, če bo z vojsko pomagala libijskim upornikom. Resolucija varnostnega sveta OZN, ki nad Libijo vzpostavlja območje prepovedi preletov in članice pooblašča za zaščito civilnega prebivalstva, pomeni prav to: začetek vojaških operacij mednarodne skupnosti proti Gadafiju in pomoč pri obrambi zadnjih oporišč upornikov na libijskem vzhodu in v Bengaziju.

Resolucija sicer ne predvideva napadov kopenskih sil, vendar pa ni mogoče vzpostaviti varnosti nad Libijo brez uničenja Gadafijevih letalskih in protiletalskih sil, kar seveda pomeni obsežna bombardiranja območij pod nadzorom libijskega režima. Toda uničenje letalstva bi pomenilo tudi izničenje prednosti, ki jo ima Gadafijeva vojska v razmerju do upornikov. Tega se polkovnik dobro zaveda, zato je takoj po izglasovanju resolucije ukazal zaustavitev vseh vojaških operacij. S tem poskuša zahod odvrniti od vojaškega posredovanja.

A za taktiziranje je v tem trenutku že prepozno. Zahodne sile so Gadafija in njegov režim namreč (z veseljem) odpisale že tedaj, ko se je zdelo, da ga bo odnesel val ljudskega protesta, tako kot je Mubaraka v Egiptu in Ben Alija v Tuniziji. A so se očitno uštele, saj niso upoštevale trdoživosti Gadafijevega režima in libijskih geopolitičnih posebnosti, kjer posamezna območja nadzirajo plemena in njihovi poglavarji, podobno kot v Afganistanu.

Ljudski upor v Libiji se je tako kaj kmalu sprevrgel v krvavo državljansko vojno. Zahod zdaj poskuša z vojaškim posredovanjem rešiti, kar se rešiti da. Pustiti Gadafija na oblasti, potem, ko so že podprli upornike, bi pomenilo ogroziti lastne energetske in geostrateške interese v Severni Afriki. Libija namreč ni Bosna. Zahod je dopustil, da so srbske sile mesece in mesece mrcvarile Sarajevo - in ni posredoval. Prav tako je dopustil pokol v Srebrenici. Toda Bosna, za razliko od Libije, nima nafte. V tem je vsa razlika.