Razmislite!

Če sta nam zadnja dva tedna volilne kampanje karkoli potrdila, potem je to naslednje: nižje kot so po rangu volitve, nižja je raven polemike in bolj pod pas merijo udarci. Kampanja za evropske volitve je bila tako nekako akademska in kolikor toliko gosposka (svojevrstni bistroumni nesmisel je v isti stavek tlačiti slovensko politiko in gosposkost, ampak pustimo to). Kampanja za parlamentarne volitve je minila v znamenju začetka Janševega zaporniškega staža in vprašanja, kako (ne)legitimne so volitve sredi julija, obljube o novih praksah, ki da nas čakajo po volitvah in ki jih zdaj menda že živimo, pa so preglasile vsebinsko razpravo.

Pojutrišnjem gremo na lokalne volitve. Kampanja zanje je pokazala, da lokalnopolitični marketing ne seže bistveno dlje od trojice kramp-lopata-buldožer, do orodij torej, s katerimi se asfaltira kakšen odsek ceste ali pločnika in zgradi kakšna nova učilnica.

Na odprti sceni in na soočenjih se je izkazalo, da del pretendentov na županska in svetniška mesta ne izbira sredstev, da pride do cilja. Vrstile so se grobosti, podtikanja in laži. Na uredništvo so že od jutra klicarili župani, ki so se z vsakim stavkom pogrezali globlje v laži, na soočenja so kandidati hodili obdani z močnimi fanti, novinarjem so primitivci grozili, naj ne mislijo le nase, denar se je z lopatami metal v promocijo trenutnih županov ... Značilno je, da so se takšni primeri zgostili v zadnjem tednu, ko je nervoza začela naraščati in se je začelo krepiti zavedanje, da gre za biti ali ne biti. In tudi - ali pa celo predvsem - to priča o ravni, na kateri funkcionira nemajhen del slovenske lokalne politike.

Na zahodu je navada, da mediji podprejo kandidata, ki najbolje zastopa vrednote tega medija. V angleščini temu pravijo endorsement in je povsem običajen del medijske in politične kulture. V Sloveniji tega z izjemo Financ ne počne noben medij. Kar več pove o Sloveniji kot o medijih. Tudi zato velja pojutrišnjem dobro razmisliti, komu nameniti glas.