Razumem te. Zaupam ti.

Zdi se, da je največji izziv te dni zapisati nekaj stavkov, ob katerih bi, vključno z avtorjem, kak bralec občutil vsaj nekaj notranjega miru. Nemir in strah sta se namreč zavlekla v domala vse pore našega vsakdana in pogled v prihodnost je še vedno negotov.

Med tistimi, ki znova zaskrbljeno pogledujejo proti novim in novim ukrepom, so tudi kulturne ustanove in ustvarjalci. Od ponedeljka so na prireditvah znova potrebne maske, pogoj PCT pa že od uvedbe redči občinstvo. Prireditelji namreč že zdaj ugotavljajo, da se pred vrati, kjer piše PCT, marsikdo obrne. Kako naj bi v takih razmerah razpisali koncertni ali gledališki abonma pred še eno negotovo sezono? Obenem si je bil marsikdo primoran priznati, da načrtovane javne prireditve ni mogel izpeljati, saj bi bilo preverjanje PCT v nekaterih razmerah nemogoče. Kdo pa jih preverja v množici, ki se drenja ob ogradah prireditev? In kdo na plažah? To se sprašuje, kdor ne more mimo nesmislov dvojnih ali celo trojnih meril.

Če ves čas ugotavljamo, da prisila ne deluje, potrebujemo razumevanje. In strpnost.

V deželi, kjer so že razprtije o tem, kdo ima prav in kdo je zaslepljen, cepljeni ali necepljeni, težko pričakujemo mirno jesen … A dejstvo je, da država, ki že od začetka te nesrečne kovidne zgodbe ljudi straši in jim grozi, ni uspela vzpostaviti zaupanja ne v odnosu do institucij, ki bi si to zaslužile, ne med državljani. Z izsiljevanjem, ko želi s plačljivimi testi ljudi prisiliti k cepljenju, znova postavlja temelje za odpor in nasprotni učinek.

Če je cilj resnično zgolj zdravje in premagovanje virusa, potem naj bodo brezplačni testi dosegljivi vsem ves čas, naj bo njihova dostopnost nekaj samoumevnega, kot je samoumevno, da imajo mesta javne sanitarije ... Ob akcijah cepljenja najranljivejših skupin pa naj vsaj tako zavzeto potekajo kampanje in aktivnosti o krepitvi imunskega sistema in zdravem življenjskem slogu.

Kaj nam torej preostane? Tudi kultura je še kako odvisna od zdravja, telesnega in duševnega. Morda bi res veljalo, kot v Mladini razmišlja antropologinja Ivana Mandarić, pred vprašanjem, kdo ima prav, dati prednost tistemu, ki se sprašuje, kako sodelovati. Če ves čas ugotavljamo, da prisila ne deluje, potrebujemo razumevanje. In strpnost. To pa je treba udejanjiti tudi z ukrepi, ki bodo ljudem sporočali: Razumem te. Zaupam ti.