Razvajenost in luksuz

Droga je luksuz. Če se hoče nekdo zadeti, potrebuje približno 70 evrov, kolikor stane gram kokaina na črnem trgu. Trajno uživanje drog je razvada, ki pripelje v odvisnost in kronično bolezen, ker spremeni strukturo in delovanje možganov.

Časi niso rožnati in pošten, zgaran delavec vedno bolj stiska in dviguje pest upora. Zanj je 70 evrov luksuz, s katerim bo kupil otroku nove čevlje ali plačal položnice. Pri nas imamo narkomane, ki so dvajset let vključeni v metadonske programe, katerih rok ni omejen. Država jim nudi socialna stanovanja, plačuje jim zdravstveno zavarovanje, na razpolago imajo psihiatra in dnevne centre. Mesečno prejmejo 200 ali 300 evrov socialne pomoči. Za razliko od nekaterih zahodnih evropskih držav, kjer je program pomoči z metadonom časovno omejen in pogojen s progresivnostjo. To pomeni, da ima narkoman običajno eno leto časa, da se spet postavi na noge. Če mu ne uspe, mu država nikoli več ne da brezplačne priložnosti. Slovenija pa za metadonske programe vsako leto porabi več milijonov evrov.

V delovniku narkomana je samo eno opravilo - iskanje denarja za nakup novega odmerka. Posledica je sekundarna kriminaliteta, kot jo imenuje stroka. Po ocenah predstavlja med 70 in 80 odstotkov kaznivih dejanj drznih tatvin, ropov, vlomov v mestih in urbanih središčih. Mladi, ki morajo zaradi omenjenih kaznivih dejanj stopiti pred sodnika, v večini najprej povejo, da so narkomani, vključeni v metadonsko terapijo. Kot da je to opravičilo. Enemu od novogoriških prestopnikov je sorodnik pomagal dobiti delo v tovarni, ki pa mu očitno ni dišalo. Ko ga je sodnik vprašal, zakaj ne hodi več službo, mu je odgovoril: “Ma kaj vi mislite, da bom vstajal ob šestih zjutraj in delal do treh ko mona?” Novogoriški odvisniki se tudi pritožujejo, ker v dnevnem centru ne dobijo zastonj nutele, tune in mehčalca za perilo. Otrok, ki si lahko kljub brezdelju privošči luksuz, ga bo zahteval tudi, ko bo odrasel.