Razvedrilo

Diktat medijske industrije je neizprosen: včerajšnja novica ni nikakršna novica, je le še skupek porazno odvečnih besed - natisnjenih ali izgovorjenih - ki ga poročila o novih grozotah v hipu odrinejo v nič pozabe. Tako je tudi s poročanjem o Norvežanu Breiviku, ki je pred tremi tedni v dveh napadih pobil domala osemdeset rojakov: kmalu se bodo njegovega grozodejstva tu in tam spomnili le še redki porabniki medijev.

Leta 1992 je newyorška založba HarperCollins izdala študijo ameriškega zgodovinarja Christopherja R. Browninga Ordinary Men: Reserve Police Battalion 101 and the Final Solution in Poland (Navadni možje: 101. rezervni policijski bataljon in končna rešitev na Poljskem). - Sintagma “končna rešitev” kajpak pomeni “končno rešitev judovskega vprašanja”, torej popolno izničenje judovstva v Evropi nasploh, ne le na Poljskem. - Srhljivo knjigo znova in znova prebiram; vročično in s svinčnikom v roki; in že dolgo vem, da ne bom dočakal njenega prevoda v slovenščino - naši založniki pač sila radi vztrajajo v nekakšni obzirnosti do bralcev.

In kaj imajo skupnega Browningovi “navadni možje” in Norvežan? Trupla. Trupla nedolžnih. Seveda so vojaki 101. bataljona morili v bistveno drugačnih okoliščinah kot Breivik: bila je pač vojna in ubijali so “le” judovsko “golazen”. Pred mobilizacijo so bili ti morilci povsem običajni ljudje: natakarji, obrtniki, tovarniški in pristaniški delavci; med 500, zvečine starejšimi možmi v bataljonu je bilo le malo članov nacistične stranke, še manj je bilo antisemitov, nihče ni bil esesovec. Toda med julijem 1942 in novembrom 1943 je na Poljskem samo ta bataljon pobil 38.000 ljudi, tudi starcev, otrok, (nosečih) žena, več kot 45.000 nesrečnikov pa je iz getov odgnal v uničevalna taborišča. Vsak rezervni policist je torej (ne)posredno zakrivil smrt 166 človeških bitij.

Ubijanje je seveda bilo naporno; mnogi vojaki bataljona so med prvimi pokoli bruhali, redki posamezniki so se skušali izmikati izvrševanju ukazov. A so se tudi oni dokaj hitro privadili, otrdeli, postali rutinirani. Domala brez izjem so se tolažili s pitjem izdatnih količin žganja.

Nekega dne je “garače” obiskala skupina “kulturnikov”, ki jih je najela berlinska policijska uprava: glasbeniki, pevci, kabaretne plesalke, glumači, recitatorji so se večer za večerom nesebično trudili, da bi vsaj malce razvedrili ubijalce. Toda pred slovesom so si tudi “razvedrilci” zaželeli ščepec pristnega razvedrila: poveljnika bataljona so goreče prosili, naj jim dovoli prisostvovati vsakdanjemu “delu” vojakov. Major je takoj privolil in “kulturniki” so vzhičeno cepetaje ploskali klavcem, ki so zanje mimogrede - in povsem ravnodušno - postrelili skupino od groze podelanih Judov. Krasna, nepozabna predstava! “Kulturniki” so posneli vrsto nadvse zanimivih fotografij.

Imena “kulturnikov” in vojakov 101. bataljona so shranjena v arhivih. Tudi Breivikov primer bo sčasoma arhiviran. Pa kaj? Počakajmo, zdolgočaseni, na naslednje grozodejstvo, na svežo novico: razvedrila bo vselej dovolj.