Rdeči cvet

Nadvse smešno bi bilo, če bi si novoizvoljeni poslanci državnega zbora minulo sredo v gumbnico zataknili rdeč nagelj. K Virantovi bledici, Jankovičevemu burkaštvu, Pahorjevemu mučeništvu in Janševemu cinizmu bi se ta ubogi pozabljeni cvet najbrž slabo podal. Zdi se čudno, da je minilo komaj dvajset let od dni, ko so bili rdeči nageljni v parlamentu povsem samouvevni spremljevalci pompozne vznesenosti. In so bili očesu državljana ljubi, ne glede na to, kako karikirano in idealizirano je bilo takrat na novo odkrito domoljubje. In koliko prikritih interesov in drobnih osebnih vojn se je v resnici skrivalo za dostojanstvenimi črnobelimi fotografijami iz skupščine.

Če se danes komu zdi, da je že po dveh desetletjih čas za solzavo nostalgijo, to ni zaradi naivne vere, da je prve korake mlada slovenska država naredila s čisto dušo. Če se nam toži, se nam ne toži po neobstoječi popolnosti trenutka. Temveč po naboju življenjske energije, ki ga je ta trenutek nosil v sebi. Energije, zaradi katere so bile drobne sentimentalne traparije ne samo sprejemljive, ampak prijetne. Tako kot so ob božiču prijetne kape z bleščicami, plastične ovčke in neumne pesmice o jelenih.

Ta življenjska energija se je izčrpala in vsak poskus, da bi jo znova obudili, je beden in prozoren. Obsojen, da se takoj spremeni v nepomembno epizodo. Slovenija ob letošnjem božiču potrebuje čisto novo energijo, uglašeno z resničnostjo 21. stoletja. Morda jo posedujejo pisatelji ali slikarji, ljudski godci, filozofi, gasilci, kuharji ali rokerji. Morda so jo tokrat našli podjetniki, inovatorji, raziskovalci, plezalci ali astronomi, pridigarji ali trgovci. Dejstvo je, po sredini ustanovni seji državnega zbora še toliko bolj gotovo, da vira nove slovenske mladosti nima smisla iskati pri novi in stari politični eliti. Tam so, podobno kot pri vladajočih v predosamosvoji-tvenemu obdobju, bledica, burkaštvo, mučeništvo in cinizem že dobili dosmrtni mandat.