Realnost in triki

Države, na katere se Slovenija in njeno gospodarstvo vežeta, se že lepo pobirajo, pri nas pa znakov okrevanja ni od nikoder. Dve veliki državni banki sta se na stresnih testih znova izkazali klavrno, resda davkoplačevalcev enkrat za spremembo ne bo nič stalo, ampak slab okus ob dejstvu, da smo jima še lani namenili skoraj dve milijardi in pol evrov za dokapitalizacijo, ostaja.

Ponovno poslušamo zagotovila iz vladnega kabineta, da jih bomo pa zdaj res prodali, pri čemer je jasno, da je čas, ko se je za slovensko državno podjetje še dalo iztržiti lep denar, minili. V realni dimenziji slovenske realnosti se podjetja, ki so še pred kratkim veljala za zgled inovativnosti, prodornosti in okretnosti, pogrezajo v težave in jim grozi, da se bodo potopila. Denimo Seaway.

Ministri v vladi se najbrž še niti po imenih ne poznajo, pa nekateri že zapuščajo kabinet: Jožeta Petroviča so z vrha gospodarskega ministrstva odnesli sumi, da je v prejšnjem življenju mešetaril pri prodaji pisarniškega materiala državnim organom, podpredsednica vlade Violeta Bulc pa je šla k Junckerju. Ne eden ne drugi ni doslej pokazal še ničesar, zato niti ne vemo, ali ju bomo pogrešali, a vendar čakamo, kdo bo zasedel njuni mesti, vlada bi morala biti vsaj približno kompletna. Ne želimo si situacije, ko smo bili mesece dolgo brez zdravstvenega ministra. To, vidite, so resnični problemi v državi.

A ne za vsakogar: tisti, ki si to lahko privoščijo, se gredo svoje male igrice. Božo Predalič iz SDS, na primer, se noče izjasniti o tem, ali bi za Janezom Janšo prevzel poslanski mandat ali ne. Mandat, ki so ga Janši zaradi zaporniškega staža odvzeli, a se v stranki s tem ne želijo sprijazniti, zato malo trmarijo in svojega predsednika še naprej predlagajo za funkcije. Pri tem spominjajo na tistega razočaranega ljubimca, ki v restavraciji vselej naroča za dva in na ta način ohranja spomin na minule dni ... Le to ni povsem jasno, kaj si vsi skupaj lahko obetamo od teh trikov. Ljubimec se vsaj bolje počuti.