Rebalans kot kozmetika

Tudi nasprotniki aktualne vlade morajo priznati, da priprava proračunov v tako zahtevnih okoliščinah, kot jih živimo, ni lahka naloga. Lani energetska kriza, letos poplave, ves čas gospodarska negotovost z napovedmi ohlajanja gospodarstva, zraven pa še fiskalno pravilo, ki uokvirja, koliko smejo države članice EU porabiti, da ne bi spet zašle na pot, ki vodi v bankrot.

Pri obravnavi proračunskih dokumentov je bilo zato s strani koalicije večkrat slišati, da sta proračuna za leti 2024 in 2025 pripravljena v okviru tistega, kar je v teh okoliščinah sploh možno, manevrskega prostora pa da ni veliko. Večine odhodkov sploh ni mogoče prerazporejati, ker so opredeljeni v zakonih, ti pa proračunu pogosto brez upoštevanja strokovnih pomislekov nalagajo nove in nove izdatke.

Sloveniji manjkajo reforme v tistem delu, o katerem nas vlade prepričujejo, da je fiksen, zabetoniran in ne ponuja manevrskega prostora.

Leta 2027, na primer, bo proračun vsem osnovnošolcem plačeval kosilo, že leta 2024 pa si bo oprtal dodano breme - predvidoma 140 milijonov evrov - zaradi prenosa dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na ZZZS. Proračunsko financiranje zdravstvene blagajne postaja tudi sicer iz leta v leto obsežnejše, saj zgolj prispevki zavarovancev ne uspejo pokriti vseh izdatkov. S pokojninsko blagajno je tako že leta. Zacementirani izdatek proračuna so plače javnih uslužbencev, ki so vedno predmet debate o pravičnem in primernem nagrajevanju.

Pri vsem tem in še čem ima vlada zvezane roke, bi nas radi prepričali v koaliciji. Z rebalansi torej lahko prerazporeja le manjši del proračunskega denarja, ki ji ostane med drugim za naloge, kot so krpanje cest in gradnja javne infrastrukture, vlaganja v inovacije in razvoj, od letošnjega poletja pa tudi obnova po poplavah. Čeprav so morali zaradi poplav oklestiti nekatere izdatke, ostaja proračun razvojno naravnan, zagotavljajo na vladi.

S temi zagotovili pa vlada ne prepriča ekonomistov, v prvi vrsti fiskalnega sveta, ki bdi nad vzdržnostjo javnih financ. Tudi če odmislimo porabo javnega denarja za obnovo po poplavah, so kazalniki porabe previsoki oziroma presegajo vzdržne ravni in rasti, opozarjajo.

Sloveniji manjkajo reforme v tistem delu, o katerem nas vlade prepričujejo, da je fiksen, zabetoniran in ne ponuja manevrskega prostora. Naloga vlade je, da ta manevrskih prostor najde. V nasprotnem nas bodo dotolkli vsako leto večji izdatki za zdravstvo, neugodna demografska slika, ki poslabšuje stanje v pokojninski blagajni ter nezadovoljni javni sektor, ki pa ga državljani često ne doživljamo kot dovolj kakovostnega. Rebalansi proračunov, ki med proračunske porabnike vnašajo negotovost, da bi evropskim “nadzornikom” lahko naslikali sprejemljivo podobo naših javnih financ, res niso dobra tolažba.