Recept za katastrofo

Potovanje na Balkan po navadi za Slovence pomeni prijetno sprostitev, premik iz dolgočasnega urejenega sveta v cono iracionalnega, saj tam življenja še niso popolnoma nataknili na uzde. S podobnimi občutki sem pred kratkim odpravila prek Hrvaške in Bosne v Črno goro. Bolj mi je prijateljica, ki v Črni gori živi že nekaj časa, dopovedovala, v kakšno noro državo sem prišla, bolj sem vse skupaj pripisovala balkanski sproščenosti. Tukaj se ljudje še smejijo, še se jim svetijo oči, sem ji dopovedovala. Vrste na bankah? Družabni dogodek! Pri nas nihče več ne gre iz hiše. Ob pogledu na občudovanja vreden vozni park ukradenih in kasneje legaliziranih limuzin me je minil celo strah, da bi se kdo zagledal v moj avto.

Še dejstvo, da so mi na meji prodali vinjeto, se mi je zdelo simpatično. Cena deset evrov je nadvse ugodna, vinjeta velja celo leto. Sploh pa to ni navadna vinjeta, ampak ekološka taksa. Še dobro, kajti avtocest tam ni, in to kljub temu, da so Rusom prodali pol države. Kam je šel denar, težko rečem, v infrastrukturo zagotovo ne. In življenje teče drugače, če se prevažaš s povprečno hitrostjo 40 kilometrov na uro.

Streznitev pride na poti nazaj skozi Bosno in Hercegovino. Resnici na ljubo, tudi Črnogorci se vse bolj etnično delijo. Vzhodni del države je že povsem albanski, v Ulcinju se v restavraciji le s težavo sporazumemo v srbskem jeziku. Ali črnogorskem, kdo bi vedel, saj so razlike minimalne. A kljub temu očitno dovolj velike, da nameravajo v šolah ukiniti učenje cirilice, kar izdatno jezi črnogorske Srbe.

V Bosni pa pridih normalnosti daje le center Sarajeva, vsepovsod drugod so etnične meje jasno označene. Prek cest so napete zdaj hrvaške zdaj srbske zastave, da prišlek jasno ve, na čigav teritorij je prišel. S hrvaškimi in srbskimi zastavami so označene tudi table krajev, zastave visijo celo pred gostinskimi lokali. Bosansko zastavo vidiš le na meji. In pred lokalom v Travniku, ki ga vodijo pripadniki zelenih baretk, “pokretači otpora”. Verjetno so jo izobesili zato, da k njim ne bi zašel kak “nepravi” gost. Hvalabogu imamo Slovenci na Balkanu tako rekoč kultni status. Vsi si nas postavljajo za vzor, zato nam ni treba paziti, ali stopimo malo bolj v levo ali desno. Vseeno pa sem bila pošteno obremenjena s tem, da ne bi kje naročila “kafe” namesto “kave”. In obratno.

Svojevrsten je tudi cirkus s cestnimi tablami. Na ozemlju Republike srbske v vzhodnem delu Bosne so table le v cirilici, kar pri površnem znanju te pisave ob solidni hitrosti za voznika predstavlja velik problem. Še posebej, če je namenjen v hrvaški Jasenovac, katerega imena Srbi niti slučajno ne bodo zapisali na tablo. Podobno se godi turistom, ki v Dalmaciji iščejo mejni prehod za Bosno in cesto do Trebinj, mesta v Republiki srbski, od koder so Srbi obstreljevali Dubrovnik. Na cestnih tablah je zapisano le ime bližnje hrvaške vasice, ki je ni na nobenem zemljevidu.

Skozi ta očala balkanska šala nenadoma ni več smešna. Vprašamo se lahko, zakaj Evropa na svojem pragu mirno gleda porast nacionalizma, s katerim se je že večkrat opekla. Zase lahko rečem le, da sem začutila olajšanje, ko sem končno našla pot do avtoceste proti domu.