Referendum o sreči

Znana judovska šala govori o krakovskem rabinu, ki je svojim vernikom sporočil, da je noč prej imel vizijo, v kateri je videl smrt rabina iz Varšave. Naslednji dan se je skupina njegovih vernikov odpravila na pot v Varšavo in tam srečala rabina živega in zdravega. Ko so se vrnili v Krakov, so to omenili svojemu rabinu. Ta jim je odgovoril: “Mogoče sem se motil v detajlih, morate pa priznati, da je vizija bila veličastna.” Na podoben način trenutno deluje slovenska družba. Politiki merijo svojo moč tako, da blokirajo sprejemanje zakonov v parlamentu in jih pošiljajo v presojo državljanom na referendum, državljani pa zavračajo kakršnokoli spremembo. Zaton demokracije (majhni detajli vsakdanje politike) ne zanima več nikogar, ukvarjamo se samo še s veličastnimi vizijami prihodnosti. Tisto, česar ne vidimo, je sedanjost (svet tukaj in zdaj), v vzvratnem ogledalu pa gledamo na preteklost in prihodnost.

Dejstvo je, da v zadnjih dveh desetletjih v tej državi ni nihče vladal, ampak je politična kasta poskrbela za to, da je brez primernega nadzora olastninila vse - od podjetij in storitev do politike. Oblast je dobesedno postala lastnina peščice ljudi, ki se občasno menjajo na volitvah. Značilnost demokratičnih družb je, kot pravi Claude Lefort, da mesto oblasti ostane prazno. To izpraznjeno mesto samo občasno zasedejo izvoljeni posamezniki, ki vladajo v imenu vseh. Za slovenski politični sistem pa je značilno to, da mesto oblasti zaseda neprekinjeno dvajset let peščica enih in istih posameznikov. Politika je v slovenski družbi edini poklic, ki omogoča delo za nedoločen čas. Dokler se veliko število državljanov sooča z izgubo delovnih mest, ostali pa morajo pristati na različne oblike podplačanega (in velikokrat tudi neplačanega) začasnega in občasnega dela, je vstop v politiko garancija za vseživljenjsko zaposlitev. Približno enako varna zaposlitev je mesto na vodilnih položajih v upravah državnih podjetij in v njihovih nadzornih svetih. Njihovo kroženje in prepletenost funkcij sta nepredstavljivi. Slovenski gospodarski “stahanovci” sedijo v številnih nadzornih svetih - dopoldan upravljajo in vodijo podjetja, popoldan pa jih nadzorujejo. Ne gre za “sosedsko”, ampak “prijateljsko” pomoč, v kateri si določena skupina ljudi ustvarja alibi za pred javnostjo skrito prelivanje denarja z enega bančnega računa na drugega - po možnosti v kakšni neznani državi eksotičnega imena.

Slovenska država je v krizi. Ampak ne takšni krizi, o kateri govorijo tisti, ki so jo ustvarili oz. niso naredili nič, da bi jo preprečili. Nobena od treh vej oblasti ne deluje. Četrta veja (mediji) pa iz vsakdanjega življenja dela telenovelo. Politične zgodbe se začnejo in nikoli ne končajo, eni in isti ljudje nas nepretrgoma nagovarjajo s televizijskih zaslonov. Njihove vloge so različne. Enkrat so menedžerji leta, “cvet slovenskega gospodarstva”, vzhajajoče zvezde, drugič pa jih vidimo ponosne drže na sodiščih, obkrožena s tropom dobro plačanih odvetnikov, ki nam pojasnjujejo samo njim razumljive člene zakona, s katerimi je mogoče določeno dejanje razlagati na tisoč načinov. Za kulisami tega grotesknega spektakla slovenske “elite” so tragične zgodbe tisočev ljudi, ki so v teh istih podjetjih ostali brez dela.

Države trenutno ni. Je vlada, ki ji ne zaupajo niti njeni koalicijski partnerji. Je državni zbor, ki ne zaupa sam sebi in zdaj že mesečno kliče ljudstvo na referendum. Je sodstvo, ki bi moralo zaupati samo zakonom, pa jih očitno ne zna razložiti. In je ljudstvo, ki ne zaupa nobenemu razen sebi. In je pri tem srečno. Podatki Politbarometra iz marca 2011, ki jih redno objavlja Center za raziskovanje javnega mnenja, kažejo, da ljudje živijo in čustvujejo v svojem vsakodnevnem življenju bolj umirjeno kot nakazujejo kazalci politične klime. V glavnem so srečni (54 odstotkov) ter zmerno ali zelo zadovoljni z življenjem (55 odstotkov). Le manjši del vseh (12 odstotkov) izraža nezadovoljstvo oziroma nesrečnost. Najbolj srečni so tisti, stari do 30 let, z višjo in visoko izobrazbo, študenti in dijaki (74 odstotkov), približno enak odstotek vernih kot nevernih, nekaj več tistih, ki so del desnega političnega pola, volivci SDS in SNS bolj kot volivci SD. Skoraj polovica (48 odstotkov) brezposelnih je tudi srečna. Na naslednjem referendumu bi morali odločati o tem, da ukinemo nesrečo. Velika večina srečnih bo dokaj enostavno prepričala tisto manjšino nesrečnih.