Reka ni cesta

Soča zadnje mesece razburja duhove; najprej z energetskim zakonom, nato še s sporno sanacijo brežin po poplavah.

Pohvalno je to, da je država izbrskala zajeten kup denarja za urejanje poškodovanih brežin vodotokov na severnem Primorskem. Žal se je v Posočju po nepotrebnem zataknilo pri izvedbi. Kakorkoli, nekaj ni delovalo na relaciji med državo, izvajalci, ribiči in naravovarstveniki. Če bi bilo vse v redu, slednji ne bi imeli razloga za vik in krik, ki so ga dvignili in na več gradbiščih celo zaustavili delo.

Težko bi pričakovali, da bo megalomanski projekt s posegi na več kot 50 mestih v občutljivem rečnem okolju, za izvedbo katerih je na voljo zgolj pet mesecev časa, minil brez zapletov. Manjša odstopanja gotovo ne bi razburjala. Toda, če so zaradi urejanja manjše brežine nameravali prekopati pol kilometra Soče, Tolminko pa so skoraj zasuli, je razburjenje v naravovarstveni in ribiški stroki ter med ljudmi razumljivo. Soča ni le občutljiv ekosistem, je tudi ponos posoškega človeka. Če kdo rije po njej brez občutka, užali posoško dušo.

Urejenost in varnost vodotokov je nuja. Naravovarstveniki in ribiči pravijo, da bi vse to lahko zagotovili brez povzročanje prevelikih ran, potrebni sta le dobra volja in ustrezna občutljivost. Na drugi strani izvajalci sanacije omenjajo utesnjenost v prostor ob reki, ki naj ne bi omogočal urejanja ustrezno položnih brežin. Najbolj prav imajo tisti, ki pravijo, da se je treba v izrednih razmerah, kakršne so bile v času sanacijskih del, tesno povezati in dogovarjati.

Izvirni greh je v tem, da država že dolga leta namenja za vzdrževanje vodotokov premalo denarja. Reka ni cesta, kjer poškodbe hitro opazimo. V reki pa se nalagajo in ko vodotok ne zmore več, pridejo poplave. Poznavalci pravijo, da bi za sprotno vzdrževanje severnoprimorskih vodotokov letno potrebovali nekajkrat višjo vsoto, kot so jo namenili za sanacijo po zadnjih treh poplavah.