Res stopili skupaj?

Če se ne bo zgodilo kaj neljubega, bomo priče v Sloveniji zelo redkemu pojavu - poenotenju sicer različno mislečih politikov (no, vsaj tistih, ki sedijo v parlamentu). Politične stranke tako koalicije kot opozicije so v minulih dneh predsedniku republike ena za drugo sporočale, da želijo čim prej iz politične krize, da ne bodo nagajale s predlaganjem svojih kandidatov za predsednika vlade in z drugimi manevri, ki jih sicer imajo na voljo. Predsednik Pahor se temu primerno veseli velike verjetnosti, da bomo izredne volitev spravili pod streho že sredi julija in v jesen zakorakali z novo vlado.

Lahko si mislimo, da v resnici ni vse tako lepo kot se kaže navzven in da je marsikdo “stopil skupaj” s figo v žepu. Nenazadnje, v parlamentu sedijo ljudje, ki jim bodo predčasne volitve za dobro leto dni skrajšale udoben mandat, težave pa imajo tudi njihove stranke. Nad PS in SDS, denimo, visita osebni bremeni njunih vodij Jankovića in Janše, ki odvračata morebitne zaveznike, Alenka Bratušek mora stranko še ustanoviti, pa še terena ni pretipala, in verjetno morajo pred samimi volitvami še kje marsikaj postoriti.

Posebno poglavje so nove in bodoče stranke. Ravnanje Solidarnosti, ki grozi z ustavno presojo primernosti časa volitev sredi poletja, je moč razumeti. Tako kot druge novinke, je stranka še neprepoznavna, vprašanje je, v kolikšni meri imajo pripravljene programe in ljudi, časa pa je malo.

Toda dejstvo je, da pomik volitev v začetek septembra nikomur ne bi olajšal poti do cilja. Avgust ni nič manj počitniški od julija in volilna kampanja v njem bi bila temu primerno klavrno odmevna. Siliti z volitvami pozno v jesen, ko smo vsi doma, pa si v danih političnih okoliščinah nihče ne bi upal. Volivci bi to kaznovali.

Ampak nikoli ne veš. Za predlaganje kandidata, kar bi odmaknilo volitve, je potrebna volja le desetih poslancev. In nekateri že delajo na tem. Pa še ustavno sodišče nas lahko spet preseneti.