Resentiment v klepetalnici

Nedvomno je človek zanimive baže, a ljudem, ki ga, četudi zgolj površno, poznajo, ni do tega, da bi o tej zanimivosti (iz)vedeli kaj več. Jih nagon odvrača od globlje radovednosti, na srečo.

Daleč od tega, da bi bil odljuden ali celo neprijeten. Je celo zmerno družaben. Z ljudmi, ki so ga pripravljeni zvečine redkobesedno ali celo molče poslušati, se rad “pogovarja”. Vse do trenutka, ko mu ne začno jecljaje in bojazljivo obzirno ugovarjati, izražati mnenje, ki se z njegovim ne sklada. Takrat je pri priči konec “dialoga”.

Ker je nekakšen svobodnjak (že vse življenje brez redne zaposlitve), je nenehno v gmotni stiski. Preživlja se tako, da pomaga drugim. Za skromno plačilo jim sestavlja in piše raznotere vloge, prošnje, pritožbe, ugovore, včasih tudi kako anonimno ovadbo; marsikdaj se, čeprav viha nos nad vsemi pobudami t.i. civilne družbe, goreče podpiše pod kako navidez pomembno peticijo: si pač kot številni drugi dobromisleči osebki domišlja, da ima njegov podpis nekakšno nespregledljivo težo in zavezujoč pomen.

Svobodnjak je tudi zato, ker mu usoda ni bila naklonjena: v študentskih letih, tako se mu poredko razveže pikri, z resentimentom prežeti jezik, so ga iznenada “pohopsali” in za nekaj mesecev spravili v keho, nato pa še v kazenski bataljon na meji z Bolgarijo. Obdolžili so ga - krivdo so mu menda dokazali ob pomoči ustrahovanih prič - vrste dokaj nedolžnih goljufij: stiskaškim lahkovernežem je denimo “prodajal” reči, ki jih ni bilo. In ko se je slednjič vrnil iz vojske, ni več mogel diplomirati.

Nekaj desetletij je bila njegova morala na psu. Na površje je splaval šele leta 1991: takrat se mu je zazdelo, da je napočil njegov čas. A razplet dogodkov ga je kmalu hudo razočaral; kot mnogi drugi se je tudi sam bil nadejal resničnih, korenitih sprememb, toda “stvari so se znova pogubno sfižile”, tako pravi, “in pri vsakršnih koritih so se zvečine spet nagnetli stari obrazi”. A pred tem, da ni ponovno potonil v kalni mlakuži, ga je obvaroval tehnološki napredek. V prvi vrsti kajpak siloviti razmah internetnih klepetalnic. Tam je že lep čas kuhan in pečen; klepetalnice so voda, v katerih plava kot riba: komentira, presoja, nerga, zabavlja, natolcuje, rohni, hujska, niza laži in še veliko nevarnejše polresnice. Skratka, daje si duška kot še nikoli poprej. In pri tem početju se počuti uresničenega, realiziranega.

Ogenj in žveplo nestrpnosti, ki ju dan za dnem srdito bruha, ga osmišljata, vidno uvrščata na menda prepoznavno mesto v nekakšni “koordinatni mreži plemenitih oporečnikov”. Zdaj je nekdo, čeprav se najpogosteje podpisuje z dozdevno duhovitimi psevdonimi; zdaj končno more biti, tako je neomajno prepričan, glas neomadeževanega in upravičeno maščevalnega pravičnika. Na jetra mu gre le to, da ni osamljen; tekmecev je po njegovem odločno preveč, in domala brez izjem so sami preračunljivci.

In odkar se žolčno oglaša po klepetalnicah, spet pogosteje sanja. Seveda se mu sanja le o sebi. Natančneje: o tistem svojem obličju, ki ga na ulici skrbno skriva pred drugimi. Res je: zdaj se čuti uresničenega, izpolnjenega. Ni srečen, je pa zadovoljen. Potešen.