Rešitev, položena v zibko

Ne, danes ne bo v Škodelinu, Brezovici pri Metliki in na barkah piranskih ribičev nič drugače, kot je bilo včeraj. In tudi čez mesec ali dva se življenje običajnih ljudi ne bo v ničemer spremenilo. Le na takšnih in drugačnih zemljevidih ter v zavesti ljudi bo neka črta dokončno določena, šele na podlagi zakoličene meje pa se lahko začne medsebojno sodelovanje in spoštovanje med sosedi iz Slovenije in Hrvaške.

Arbitražno sodišče ni presenetilo, na značilen kompromisarski način je sporna območja razdelilo med stranki v postopku, s tem da je bila odločitev, ki jo je sprejelo, položena že v zibko samega arbitražnega sporazuma. Razvpiti stik (junction) z odprtim morjem, omenjanje načela pravičnosti in dobrososedskih odnosov ter presečni datum 25. junij 1991 so že v temeljih nagnili tehtnico na slovensko stran. Tega se je Hrvaška, ob podpisu arbitražnega sporazuma, pritisnjena ob zid, dobro zavedala, zato je tudi skušala na vsak način ubežati arbitražni sodbi.

Čeprav so arbitri Hrvaški dodelili večji del sporne kopenske meje, bo izvršitev odločbe zagotovo trajala dlje kot sam arbitražni postopek, morda celo dlje, kot je trajal spor med Slovenijo in Hrvaško. A v tem obdobju bo še toliko bolj pomembno, da nihče ne bo izgubil živcev. Zato predstavlja dokončanje postopka določanje meje velik izziv za obe državi. Slovenija bo v tem obdobju morala v kali zatreti tiste, ki bi suverenost potrjevali z rožljanjem z orožjem. Še težje delo pa bo imela hrvaška politika, ki je v zadnjem obdobju zastrupila svojo javnost s tem, da zanjo arbitražna sodba tako ali tako ne velja. Če svoje javnosti ne bo pripravila na sprejem sodbe, bo odgovorna na primer za morebitne žvižge predsedniku Pahorju na današnjem obisku v Dubrovniku, za občutek strahu Slovencev, da ne bodo šikanirani, ko se bodo odpravljali na dopust na hrvaško morje. To pa bi bil še najslabši razplet arbitraže, saj bi izgubili obe državi in predvsem ljudje.