Rešitev je v Afriki

Begunski val je preplavil južno Italijo in postal resen evropski problem. Berlusconi danes leti v Tunizijo, da bi tamkajšnjo vlado prepričal, naj nazaj sprejme del beguncev. Sicer se bo Italija zadušila.

Italijanska vlada namerava breme beguncev enakomerno razporediti po državnem ozemlju, a dežele se upirajo. Begunska taborišča so velik problem in ne prinašajo političnih točk. Z begunskim problemom se mora soočati Roberto Maroni, notranji minister, ki je politik Severne lige, tistega gibanja, ki je svoj politični kapital gradila na nasprotovanju priseljencem. Kaj naj torej stori? Naj beguncem pomaga, da preživijo in jih iz pekla Lampeduse razmesti po Apeninskem polotoku, tudi na bogati sever, ali pa naj sledi populističnim zahtevam Umberta Bossija, in vse begunce nažene v Afriko?

Begunsko krizo najbolj občuti Italija, ki pa je sama neposredno ni povzročila. Nič bolj kot druge evropske države. Je pač geografsko najbližje Tuniziji in drugim severnoafriškim deželam, kjer se dogaja “revolucija”. Toda ostala Evropa bi begunce in probleme, povezane z njimi, najraje prepustila zgolj Italiji, obdržala pa koristi ob novi prerazporeditvi vplivnih območij v severni Afriki. Naftne multinacionalke financirajo upornike v Libiji in si z nekaterimi zahodnimi vladami že delijo naftni plen. Begunci so le vzporedna škoda, pa naj bežijo zaradi vojne ali lakote.

Kar se zdaj dogaja v južnem Sredozemlju, je torej le vrh ledene gore, ki se imenuje Afrika. Ta nesrečni kontinent se je v času dekolonizacije le navidez otresel starih kolonialnih vezi, v resnici so nekdanje kolonialne metropole le spremenile strategijo. Zdaj po Afriki plenijo multinacionalke in ta nekdaj cvetoči kontinent spreminjajo v smetišče sveta. Eno odvisnost je zamenjala druga, bolj zahrbtna.

Kje naj torej Evropa najde rešitev begunskega vprašanja? V Afriki sami in v spremenjenem odnosu razvitega sveta do tega nesrečnega kontinenta.