Resničnost in ideali

Družinski zakonik, nad katerim visi grožnja z referendumom, v najbolj spornem delu - možnosti, da bi biološkega otroka svojega partnerja posvojili tudi istospolni pari - ne prinaša nič novega. Možnost enostranske posvojitve obstaja v že 35 let veljavnem zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Vendar smo to ugotovili šele zdaj. Oči nam je odprla sodna praksa, saj se je šele lani zgodilo, da je vrhovno sodišče na primeru ameriško-slovenskega para potrdilo tujo sodno odločbo o enostranski posvojitvi partnerjevega biološkega otroka. Ministrstvo za delo je tako zdaj suvereno omogočilo takšno posvojitev slovenskemu lezbičnemu paru. In na ministrstvu tudi že suvereno ugotavljajo, da padec družinskega zakonika na referendumu ne bi vplival na možnost enostranske posvojitve. Saj imamo vendar zakon, ki to omogoča že 35 let!

Dogodek odpira kopico vprašanj tudi o tem, kako pravno varne naj se počutimo v Sloveniji. Imamo zakone, ki jih ne izvajamo, ker jih v bistvu ne razumemo? Ali morda zakone, ki jih razumemo ko in kakor jih pač hočemo razumeti? Ali pa samo manevre, ki bi preprečili še en referendum?

Ena možnost je slabša od druge, a ko gre za otroke, mora priti v ospredje še eno bistveno vprašanje: se velja do onemoglosti boriti za namišljene ideale ali je bolje sprejeti resničnost, takšno, kot je. Četudi s 35-letno zamudo.

Približno stotniji otrok, ki naj bi v Sloveniji odraščali v istospolnih družinah in nimajo, denimo, pravice do dedovanja po istospolnih starših, nič ne pomagajo javna prerekanja o tem, kateri tip družine je bolj naraven. In tisti otroci, ki jih pred oltarjem poročeni starši pretepajo in ogovarjajo s kletvicami, težko razumejo slogan “Hvaležen za mamo in očeta.”

Življenje si utira pot po svoje; v dobro istospolno družino še vedno zelo redko, v slabo heterospolno, žal, prepogosto. Kjer koli se življenje znajde, pa mora država narediti vse, da bi zavarovala njegove koristi.