Retro-cro

Hrvaška končno prehaja v posttranzicijsko normalno družbeno stanje. V Natu smo, v EU vstopamo … ah, iz krize se - ne kobacamo. 60 odstotkov nacije bi v EU, celih 80 odstotkov soglaša z rezi v javni porabi in pomočjo MMF … Korupcijsko - “kulinarična” afera s posnetkom, na katerem se ex cro premier in ex direktor madžarske naftne družbe MOL (solastnik hrvaške INE) v luksuzni zagrebški restavraciji Marcelino dogovarjata o nečastnem poslu (izmenjava listkov čez mizo, Sanader jemlje baterijo iz mobilnika …), izvrstno ilustrira, na kakšen način je država pridelala več kot 40 milijard evrov dolga. Predsednik Josipović je javnost natančno obvestil, da je s korupcijo odteklo 12 milijard kun na leto, torej skupno milijarda sedemsto milijonov evrov - deset odstotkov državnega proračuna!

Hrvaška se, sodeč po svežem, resnem obravnavanju vukovarske tragedije, zlagoma prebuja iz 20-letne letargije in državotvornih domoljubnih sanj. Ob obletnici padca Vukovarja se je na spoštljivem in čustvenem pohodu zbralo petdeset tisoč ljudi iz vse Hrvaške, vseh političnih opcij, in se brez predvolilne demagogije (!) poklonilo spominu na dramatične vojne dogodke. Istega dne je nacionalna televizija objavila posnetek Tudjmanove zavrnitve, da bi iz obkoljenega mesta rešili vsaj otroke (novinar HRT je že suspendiran!). Neka druga mreža je objavila posnetke telefonskega razgovora komandanta obrambe Vukovarja, polkovnika Mileta Dedakovića Jastreba, s predsednikom in obrambnim ministrom Gojkom Šuškom. Iz pogovora je jasno slišati, kako Jastreb moleduje za pomoč, saj je Vukovar pred zlomom. Zaman.

Hrvati bodo za vedno pomnili verze, ki jih je Vukovarju posvetil Veno Taufer: “Od povsod do povsod volčji molk / Vukovar, Vukovar, Vukovar…” Sedaj, ko je “volčjega molka” konec, se javnost začenja spraševati, zakaj država že dvajset let molči?

“Proletarci vseh dežel, zresnite se!” je bil ironični moto nekdanjega beograjskega satiričnega časopisa Jež. No, proletarci se niso zresnili: najprej so srbski proletarci s topovi in tanki krenili na Vukovar, sledila sta Sarajevo in Srebrenica. Potem so preživeli ex-yu proletarci ostali brez tovarn, brez dela, brez plač. Ta hip na pogorišču domala uničene hrvaške industrije tava pol milijona brezposelnih, tudi mnogi zaposleni ne prejemajo zasluženega …

Se bodo proletarci morda zdaj končno zresnili? Morda.

Počasi, a vztrajno drug za drugim padajo patriotski tranzicijski miti, med njimi mit vseh hrvaških mitov – verodostojnost nedotakljive HDZ, ki je z grožnjami o povratku Jugoslavije in komunizma kot monolit držala v šahu ljudstvo in celo politično javnost. Kar se ji sedaj obrača v njeno škodo.

Da gre za hrvaško streznitev, govori tudi siceršnje nazadovanje desnice, ki - z izjemo Račanovega mandata med letoma 2003 in 2007 - vlada od osamosvojitve do danes.

Retro-cro poteka v znamenju ekonomskega siromaštva in psihološke zbeganosti. Premierka Kosorjeva napoveduje, da se je HDZ pripravljen vrniti v “barako”, legendarno lopo, v kateri so Tudjman, Šeks & consortes leta 1989 ustanavljali HDZ in državo. Je mislila zgolj metaforično?

Po volitvah 4. decembra 2011 Hrvaška ne bo več taka kot doslej. Demontažo barake je resno vzelo v roke hrvaško pravosodje. Kot se za demokracijo spodobi.