Revolucija po slovensko

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev je bržkone največji in najbolj hvalevreden dosežek bivše Pahorjeve vlade. Za kon uvaja to, kar naj bi socialna država bila; dajala tistim, ki nimajo, in jemala onim, ki imajo.

Po novem bodo v mnogih primerih brez državnih pomoči res ostali ljudje, ki si za prihranke tržejo od ust, vendar pa zakon hodi po prstih tudi onim, ki so doslej spretno skrivali premoženje, ga porazdelili med družinske člane ali si je z njim kdo kupil celo helikopter.

Zakon je za slovensko prepričanje, da so prihranki nedotakljivi in praviloma namenjeni dedičem, revolucionaren. Ni segel le v denarnico, ampak tudi v psiho Slovenca. Da bo terjal mnoga pojasnila, povzročal jezo in tudi nemalo obupa pri državljanih, je moralo biti odgovornim jasno takoj, ko se je porodila zamisel zanj. Najmanj, kar bi morali na ministrstvu narediti, da ne bi dodatno vznemirjali ljudi, bi bila vzpostavitev brezhibnega informacijskega sistema.

Poračuni za nazaj, ki jih morajo zaradi večmesečnih zamud pri izdaji odločbe za znižano plačilo vrtca plačevati starši, so le ena od epizod v nizu vseh zapletov, ki jih je že povzročila očitno slaba informacijska tehnologija. Priče smo bili celo zamudam pri izplačilih najnujnejših denarnih pomoči socialno najbolj ogroženim sodržavljanom.

Poročali smo že tudi o tako hudem obupu predvsem prosilcev za socialne denarne pomoči, da so morali centri za socialno delo najemati varnostnike. Pa o tem, da so uslužbenci CSD prve mesece po uveljavitvi zakona delali ponoči, da bi le uspeli učinkovito uporabiti računalniško mrežo.

Do odgovora, kdo je najbolj odgovoren za vse zaplete in kdo bi se moral vsaj opravičiti tako uslužbencem centrov kot prizadetim državljanom, pa nam nekako še ni uspelo priti. Če bi, bi bilo morda tudi zakon lažje sprejeti in lažje verjeti, da bo država tistim, ki jim je zdaj kaj odtegnila, učinkovito pomagala, ko se bodo znašli v stiski.