Rexova slava za boljše izolske čase

Počastitev spomina na ladjo, ki je bila od leta 1933 do 1935 najhitrejša čezoceanska križarka na svetu - razdaljo med Gibraltarjem in New Yorkom je preplula s povprečno hitrostjo 28,92 vozlov oziroma 53 kilometrov na uro - 12 let kasneje pa so jo začeli rezati za staro železo, je odvisna od urejanja priobalnega pasu med Izolo in Koprom. Seveda gre za Rex, edino italijansko ladjo z modrim trakom (ker je najhitreje preplula Atlantik) in so jo Nemci po kapitulaciji Italije, leta 1944, skušali skriti v Koprskem zalivu. Namera jim je spodletela, ladja je nasedla in angleška vojaška letala so jo zbombardirala. Najstarejši Izolani in Koprčani se še spomnijo, kako se je Rex, preden je potonil, zvrnil na levi bok, gorel štiri dni in prav toliko pokal ter ječal oziroma je v ognjenih zubljih ječalo njegovo železo, pokala pa je njegova oprema.

Čeprav so ga tri leta zatem začeli rezati za staro železo, so sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja posamezni kosi še vedno štrleli iz morja in pritegovali poglede radovednih kratkohlačnikov kot tudi tistih z dolgimi hlačnicami in s še daljšimi prsti. “Gremo k Rexu,” je bilo že tolikokrat slišati, da so lokalni prebivalci ovinek od Rude proti Kopru poimenovali kar - Pri Rexu.

Da je ladja pustila pečat na obalnem območju, je dejstvo. Kako bodo to dejstvo v Izoli in Kopru obeležili, pa je odprto vprašanje.

Da je ladja pustila pečat obalnemu območju, je dejstvo. Kako bodo to dejstvo v Izoli in Kopru obeležili, pa je vprašanje, ki mu doslej niso posvečali kaj dosti pozornosti. Razumljivo, saj je mimo Rexa vodila glavna cesta med Koprom in Izolo, pa tudi ozka in z nevarnimi skalami obdana peš oziroma kolesarska pot. Toda ovir zdaj ni več, z izjemo finančnih, ki pa bi morale biti pri snovanju Rexove skulpture in nekaj slikovnih panojev premostljive. Načrtovanje pomola z Rexovimi dimenzijami in s privlačnimi vsebinami na njem, ki bi pritegovale obiskovalce, je že druga pesem. Najtrši oreh pa bi bilo urejanje podvodnega poligona, ki bi vključeval ogled Rexovega ostanka, petmetrskega propelerja, zakopanega v mulju. Treba bi ga bilo dvigniti, še prej zbrati nekaj sto tisoč evrov in pridobiti vsa soglasja, tudi zavodov za varstvo kulturne in naravne dediščine.

Bi bil to pretrd oreh tudi zato, ker bi z dviganjem mulja dvignili tudi živo srebro in druge nevarne usedline? Pa saj v Izoli napovedujejo gradnjo otoka, prvega v slovenskem morju.