Rezija in njeno srce

V Reziji je spet vroče. Pa ne zaradi sonca, ki v teh dneh neusmiljeno žge tudi v tej alpski dolini na skrajnem severovzhodu Italije, kjer že od nekdaj živi - kaj živi, kljubuje! - najbolj zahodna slovenska narodna skupnost. Ozračje v Reziji te dni segrevajo pritiski vladajoče desne politične opcije, ki vse bolj očitno kaže, kako zelo ne mara Slovencev ... Tako zelo, da jim želi vzeti srce Rezije, kot pravijo kulturnemu domu na Ravanci, ki so ga zgradili po potresu leta 1976 s pomočjo denarja iz Slovenije. Več kot tri desetletja je z domom brez vsakršnih težav upravljalo slovensko društvo. V njem so gojili in ohranjali slovensko besedo, peli so slovenske pesmi, plesali slovenske plese ... Zdaj pa bi ga rada občina zaupala v upravljanje društvu, ki ne mara Slovencev ...

Začelo se je pred slabim desetletjem, ko se je na čelo občine zavihtel mož, ki si na vse pretege prizadeva dokazati, da nima Rezija nobene zveze s Slovenijo in slovenskim jezikom. Zato jo želi izvzeti iz območja zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Preden je postal župan, je bil prvi mož društva Identità e tutela val Resia (Identiteta in zaščita Rezije), ki je glavni motor protislovenske kampanje na tem območju.

Ne preseneča, da so prenapeteži pred dvema letoma s psovkami in grožnjami iz občinske stavbe pospremili sokrajana, ki je domov odnesel prvo dvojezično, torej slovensko in italijansko osebno izkaznico. Uveljavljanje vidne dvojezičnosti namreč zanje nikakor ni sprejemljivo.

Kot tudi ni sprejemljivo prizadevanje za ohranitev rezijanskega narečja, običajev, glasbe, plesa ... skratka dediščine, ki dokazuje, da so Rezijani res nekaj posebnega. Luigia Negro to še kako dobro ve. S svojim prizadevanjem za slovensko besedo v Reziji si je nakopala kar precej nasprotnikov, da ne rečemo sovražnikov, ki si prizadevajo brisati slovensko prisotnost v Reziji.

A pogumnega srca se ne da kar tako ustaviti. In Rezija je že večkrat dokazala, da ima srce. Pa ne samo tistega na Ravanci.