Ribarjenje v kalnem

Sprenevedanje je najboljši izraz za to, kako poskušajo investitor vetrnih elektrarn in njegovi lokalni podporniki s preračunavanjem referendumske neudeležbe zmanjšati težo referendumskega izida oziroma ga skoraj izničiti.

To je približno tako, kot če bi izide evropskih volitev, ki so potekale na isti dan - s trikrat manjšo udeležbo - poskušali kar preklicati, ker da je bilo volilcev premalo, da bi bilo njihovo mnenje merodajno. A to nikomur ne pade niti na kraj pameti. Volitve in referendumi tečejo v vseh demokratičnih državah po ustaljenih postopkih in državljani vedo, da odločajo samo tisti, ki oddajo glas. Ta glas je potem posplošen glas celotne populacije.

Drugi zanimiv preobrat, ki ga je včeraj poskušal narediti investitor, je sklicevanje na domnevno podporo vetrnicam na državni ravni. A te doslej ni preverjal še nihče. Celo temeljni energetski dokumenti naše države niso bili sprejeti tako, da bi za njimi stala večina državljanov in stroke. Večinoma so v postopkih obstali na pol poti, v več različicah.

In tako lahko zdaj zagovorniki jedrske energije potegnejo na plano različico z drugim blokom jedrske elektrarne, zagovorniki vetrnic tisto z zavezo o odstotkih vetrne energije, minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel pa je zadnje mesece zatrjeval, da lahko zahtevano zmanjšanje izpustov dosežemo s hidroelektrarnami.

Ribariti v taki kalni vodi je seveda super. Vse je dovoljeno, vse je možno.

O vetrnicah pa se v Sloveniji do Senožeških brd sploh še nismo pogovarjali, saj smo pri Volovji rebri razpravljali zgolj o ptičih. Bi pa res morali najprej doseči strokovni in družbeni konsenz o tem, ali so koristne za našo energetiko in gospodarstvo, na katerih območjih so sprejemljive in kako daleč od ljudi morajo stati, da ne bodo ogrožale njihovega zdravja. Šele potem bi lahko investitorji upravičeno in brez slabe vesti ali namenov potrkali na vrata kakšne vasi.