Ribja fešta

Za pivško in notranjsko-kraško gospodarstvo je danes vesel dan. Ne spomnimo se, kdaj je bil zadnji tak. Kdaj smo novinarji, visoki gostje in predvsem zaposleni spremljali odprtje nove tovarne s prek 7000 kvadratnimi metri površine in blizu 80 zaposlenimi, kot je Delamarisova, in ne le manjšega proizvodnega obrata lokalnega obrtnika.

Se pa na žalost spomnimo uvedbe vrste stečajev, prisilnih poravnav in likvidacij - tudi največjega pivškega bolnika, družbe Javor, ki mu zdravo protiutež predstavlja prav skupina Pivka perutninarstvo. Sicer bi pivška socialna bomba tiktakala še hitreje. Spomnimo se tudi nekaj odmevnih “rešilnih” prevzemov, katerih rezultate bomo šele videli, in seveda statistik o poslovanju tukajšnjega gospodarstva, ki je po več letih z muko sicer splezalo iz rdečih številk, a tudi na račun zaposlovanja manjšega števila ljudi. In ki boljših poslovnih rezultatov, za razliko od Delamarisa, ne dosega tudi zaradi bistveno premajhne izvozne usmerjenosti.

Skratka, iz pivškega zornega kota se Delamarisova zgodba o selitvi bere precej drugače kot iz izolskega, kjer je zdaj prepozno obžalovati v slogu, kaj bi bilo, če bi bilo. Glede na starostno strukturo zdajšnjih Delamarisovih zaposlenih je tako jasno, da bo prej ali slej zaposlitev dobilo tudi vse več “domačih” kadrov. In da bo imelo neposredne in posredne koristi od plačanih dajatev tukajšnje okolje.

V Delamarisu so v vabilu na slovesni dogodek zapisali, da se tradicija in kakovost nadaljujeta na novih temeljih. Dobesedno in preneseno. Odgovornost vodilnih in pričakovanja so velika. A če je bila preselitev res garancija za ohranitev podjetja in delovnih mest, potem se zaposlenim tudi cena daljših voženj, ki jo morajo plačevati, ne bi smela zdeti previsoka. Niti cena delovne sobote, s katero bodo menda morali nadomeščati praznični petek. Blagor delavcem v podjetjih, ki imajo dandanes toliko dela, da si še praznikov ne morejo privoščiti.